V zadnjem času smo veliko brali o novi štajerski gostilniški sceni, katere del je tudi malce nenavadna restavracija na Zgornji Polskavi.
Na Martinovo soboto je v krajih, ki so povezani z zlato kapljico, zelo veselo. Kar prinaša nekaj zadreg predvsem v prometu, vozniki skozi Polskavo v času vinskega praznovanja silijo svoje jeklene konjičke, da se gibljejo tudi 100 na uro, kar nam je oteževalo iskanje vse popularnejše, a zvečer skoraj preslabo označene Mize za štiri.
V nasprotju s pričakovanji nimajo zgolj ene mize za štiri osebe, ampak tri različno velike sobe, ki vsaka posebej tvori nekakšno dnevno sobo, kjer naj bi se gost počutil domače. Naša jedilnica se je zdela za koncept ekskluzivne domačnosti skoraj preveč asketsko postavljena. Dnevna soba brez kavčev, z dvema velikima slikama na stenah in veliko mizo. Pričakovali bi vsaj kak bar z žganicami, pa še kaj. Lastnica je ves čas poudarjala, da si želi, da bi se dobro počutili, saj nas bodo razvajali, a se je v deželi, kjer nas vsak dan presenečajo nove in nove podražitve, težko počutiti povsem sproščeno, če ne pokažejo jedilnika in vinske karte s cenami.
Nekaj malega smo se sicer pred obiskom podučili na njihovi spletni strani, potem pa se prepustili toku dogodkov in bili na koncu kar zadovoljni. Razveselili so nas že takoj na začetku, ko so za aperitiv ponudili tudi šampanjec, Monopole Blue Top. Suhemu, a ne presuhemu predstavniku svoje vrste smo dali prednost pred zlato radgonsko penino zero dosage, ki jo je bilo tudi mogoče dobiti na kozarec.
Šampanjec je podprl kvartet pozdravov iz kuhinje, ki odpirajo najdaljši devethodni meni za 100 evrov na osebo, brez vina in vode, seveda. Grisin so oblekli v kremo artičok in pistacije. Krožniček iz vlečnega testa so napolnili z ožgano koruzo in kislo smetano, peno polente in pokovko. Na kreker so postavili piščančjo pašteto s črnim sezamom, malinovim gelom in črnim orehom, majhen kornet so napolnili s kremo vasabija, tatarcem dimljenega lososa in ribjimi ikrami.
Zanimive likovne ideje, simpatične kombinacije svežih okusov, so, kot se je pozneje izkazalo, v določenem delu celo konkurirale jedem v rednem delu programa, tudi tatarskemu pečene rdeče pese z okisano peso, svežim hrenom, majonezo limone in limonovim oljem. Pri Mizi za štiri kuhajo predvsem z ne predragimi sestavinami, ne prisegajo preveč na lokalno kuhinjo in ob sicer kompliciranih jedeh ne strežejo kruha.
Tudi pri vinu, čeprav so v samem srcu pridelave najboljših slovenskih vin, ne prisegajo na štajersko kapljico – če bi želeli sveže belo vino, imajo na voljo Gašperja (Goriška brda), če si želite bogatejše belo vino, pa je na svojem mestu soliden Erzetičev chardonnay Orbis (Goriška brda), ki se je v našem primeru srečal z naslednjimi petimi jedmi. Tudi s kombinacijo korenja: ožgano, okisano in ocvrto s panakoto kisle smetane in mandarininim gelom, na drugem krožniku pa je bil korenjev beignet, miški podoben ocvrti kruhek.
Bolj so ugajala umešana jajca s creme fraiche in drobnjakom, konfitiranim rumenjakom, javanskim poprom in dimljenim solnim cvetom. Jajčno kreacijo so oblili z omako z rdečim misom in algami vakame. Zanimiva in okusna jed, ki si je, kot mnoge druge, želela kakšno drobtinico kruha, če drugega ne, zato da bi malce pomazali krožnik.
Podobno kot prej korenje je tudi cvetača razvita v tri pojavne oblike – ocvrta, okisana ter s kuskusom in karijem, podložena z medom z indijskimi oreški ter obogatena s tartufovo kremo s čilijem in tartufovim oljem. Ja, veliko različno pripravljene zelenjave smo pokusili, pred glavno ribjo jedjo, koščkom ožgane postrvi na kremi zelene in zelenega jabolka z okisano rdečo čebulo in postrvjimi ikrami, ki jo oblijejo s postrvjo juho.
Pred glavno in edino mesno jedjo na mizo prispe osvežitev. Namesto sorbeta so to kisla smetana in mocarela, bučno olje s kmetije Puhan, konfitiran češnjev paradižnik in rižev čips. Morda bi se pri idejah in sestavljanju okusov lahko ustavili kak trenutek in kakšno sestavino prej.Kakor koli, z zanimanjem smo pričakovali glavno jed, ob kateri so predlagali razmeroma bogato zvrst De Baguer (Goriška brda) in nas presenetili – s prašičkovimi lički.
Pričakovali smo kako prestižnejšo odločitev, a ko gledamo nazaj, gre na Polskavi očitno za koncept ne zgolj avtorske, ampak tudi varčne kuhinje. Košček počasi kuhanega mesa mangalice objame sotirana mlada špinača, spremljata ga še ocvrta čebula in krepka mesna omaka z zvezdastim janežem.
Sladki del večerje se je zdel najbolj izdelan v celotnem scenosledu, čeprav bi sestavine lahko bile tudi manj eksotične. V vsakem primeru smo pojedli mango z mandlji, zabajonejem z umebošijem in čokoladnim drobljencem, pa kremo iz likerja Baileys in karamelizirano belo čokolado, ki počivata na drobljencu pistacije in omake verbene.
Zmaga pa gre “posladicam” oziroma “odzdravom”, skratka, zadnjemu dejanju. Na brownieju postrežejo sijajno kremo zelenega čaja in jabolka, prelito s črnim kakavom, enako simpatična je bila lizika iz dimljene čokoladne kreme z oblivom svetle in temne čokolade.
Povzetek
Avtorska restavracija, ki na prvi pogled malce preseneča s svojim ambientom, a se večerja počasi preveša v običajen scenosled kreativnih jedi, ki si želijo visokih ocen tujih gastronomskih vodnikov. Brez prestižnih sestavin in brez pretiranega lokalnega pečata boste za devet jedi odšteli 100 evrov na osebo.
Vinska ponudba ni določena, nekaj vin smo videli na njihovi spletni strani, a se zdi, da seznam ne drži, prav tako ni jasno, katera vina so dosegljiva na kozarec. In predvsem, gost ne more vedeti, koliko vina stanejo, kar seveda oteži naročanje.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Ambient: 4/5
Vinska ponudba: 3/5
Miza za štiri
Mariborska ulica 17, 2314 Zgornja Polskava
Telefon: 070 434 040