Menda si ljudstvo iz avtorskih restavracij vse bolj želi nazaj v dobre stare gostilne. V hribih nad Cerknico se očitno poskušajo razvijati v tej smeri, a se zdi, da so hkrati vseeno zelo moderen lokal.
Lahko bi rekli, da so Cajnarje vas, ki ni ravno pri roki. Še posebej če se na avtocesti proti Cerknici pripeti nesreča in potem prometni strokovnjaki ljubljanskim jedcem svetujejo pot čez Rakitno. Vsaj za polovico našega sobotnega kvarteta je bila pot dolga in vijugasta, za drugi del, ki se je vseeno prebijal prek avtoceste, le malo manj vijugasta. Kar težko si je predstavljati življenje v tej vasi med Rakitno in Blokami pozimi, ko pade sneg.
Naša odprava si je prihranila obisk za začetek maja, ko je v teh krajih veliko bolj prijazno. Urejena hiška, v kateri je še bolj natančno urejena gostilna, je skrita v zelenju, ob njej pa se v ogradi leno sprehajata osel in oslica, ki, če sedite zunaj na zraku, spremljata celoten scenosled jedilnika.
Natakar, ki je hkrati šef in gospodar posestva, lahko ponudi natisnjeno vinsko karto, jedi, ki se vsak konec tedna kuhajo drugače, pa prebere z listka. Radi vidijo, da si gostje pri mizi hladne predjedi delijo in tako vsi pokusijo vse, v nadaljevanju pa večinoma vsak jé po svoje. Lahko se tudi prepustite kuhinji in dobite nekakšen meni presenečenja, a se cena večerje v obeh primerih giblje v okolici 50 evrov na osebo.
Naj omenimo še vinsko ponudbo. Ta je v primerjavi z jedmi razumljivo malo manj domača, večina vin je naravnih, velik delež je tudi oranžnih. Naša ekipa je za začetek pila osvežilno Reyino penino brut nature (sedem evrov na kozarec), pri predjedeh rahlo macerirano pinelo Rogovila (35 evrov na steklenico), pri glavnih pa steklenico rdeče zvrsti iz kleti Montanar (25 evrov na steklenico). Tako na začetku kot na koncu smo ob vodi in simpatičnem bezgovem sirupu z limono pokusili nekaj domačega žganja, pri sladicah pa se sladkali z Renčelovo Negro (10 evrov za pol decilitra) in manj atraktivnim francoskim sladkim Trapadisom (šest evrov).
Pozdravili so nas z ocvrtimi mlinci, ki so se drobili ob namazu iz rdeče pese. Morda jih je bilo premalo, a je bilo hitro jasno, da gre zgolj za krajšo intervencijo, ki je ob pineli že napovedovala zanimiv set hladnih predjedi, ki se zgleduje malce po legendarnih časih Skaručne in po Repovžu v Šentjanžu.
Prinesli so maslo, domačo salamo, vratovino in špehovko, pa čemažev namaz, dimljeno postrv, tatarski iz postrvi z ocvirki, kozji sir z rdečo peso in lešniki ter vloženi koromač. Okusne, celo izvrstne male jedi. Če recimo izpostavimo špehovko ali postrv z ocvirki: lahko bi ju pojedli dvakrat več, vsaka od naštetih jedi je ocenjena na kakšnih 12 evrov.
Kot v starih časih tudi v Cajnarjah strežejo juhe v jušnikih. V soboto so imeli dve vroči možnosti in obe sta bili toplo sprejeti. V kokošjo juho so zakuhali testenine, natrgano kurje meso, na drugi strani smo se navduševali nad gosto, temnozeleno koprivno juho. Komplimenti.
Potem smo razmeroma dolgo čakali na glavne jedi. Spet je šlo za znane okuse, ki jih v Cajnarjah popestrijo z različnimi, tudi neobičajnimi začimbami, včasih jedi zadišijo po Aziji, spet drugič so enostavnejše, kot velevajo originalni recepti, se pa zdi, kot je opozorila članica kvarteta, da je bil rdeča nit poznega popoldneva koprc.
RW treottouno je enostavna zvrst refoška, merlota in caberneta, ki jo Denis Montanar prideluje na ravnici blizu letališča v Ronkah in ki je postala družba glavnim sobotnim jedem. Ocvrta mehka piščančja bedra so prijetno pikantna in opremljena s svežim koriandrom, kot prilogo smo vzeli sijajno krompirjevo solato in šparglje, k bœuf bourguignon, dolgo kuhani govedini z gobami, se prileže zapečen krompir, čufte postrežejo v paradižnikovi omaki, zraven je polenta.
Kot rečeno, vsi okusi so znani, priprava in male ideje iz kuhinje pa naredijo jedi še posebej zanimive. Treba je seveda omeniti tudi priloge, ki so (spet) povsem klasične, a z minimalnimi posegi delujejo malce drugače, sveže, pomladno in okusno. Zelje z bučnim oljem, rdeča pesa s hrenom, mešane listnate solate, krompirjeva solata z gorčičnimi semeni, da o zapečenem krompirju z mlado čebulo niti ne govorimo.
Glavne jedi in njihove priloge so bile v vsakem primeru vrhunec našega poznega kosila. A se niso dali niti pri sladicah: jabolčno pito opremijo s stepeno smetano, pečeno čokolado s solnim cvetom, oljčnim oljem in vaniljevim sladoledom. Rabarbara z jagodami je skoraj kompot, ki mu pomagata taisti sladoled pa tudi drobljenec. Škoda, da jim počasi zmanjkuje drage, a elegantne in bogate Renčelove kraške Negre, ki lahko pokrije vsako sladico. Manj takšnih težav je z brinjevcem iz okolice in milo rečeno nenavadnim Štekarjevim lovorovim žganjem.
Povzetek
Cajnarje želi biti klasična gostilna, ki se zaveda modernih časov tako pri pripravi posameznih jedi kot pri dizajnu in odnosu do gostov. Postrvi dodajo ocvirke, pri ocvrtem piščancu je koriander, pri čuftih je polenta in podobno. V vsakem primeru, jedi so zanimive in okusno pripravljene. Cena na osebo je 50 evrov.
Vinska karta v osnovi ponuja kopico naših in zamejskih naravnih in oranžnih vinarjev Renčel, Slavček, Gravner, Štekar, Terpin, Nando, Zorjan, Šuman, Prinčič … Za manj poučene je na karti tudi cviček, za bolj bogate tudi kak drag šampanjec. Imajo pa domači hruškov in jabolčni sok, hišni bezgov sirup z limono. In kar nekaj žganja iz teh krajev.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska karta: 3/5
Ambient: 4/5
Gostilna Cajnarje
Cajnarje 2, 1380 Cerknica
Telefon: 040 296 356