Stara Ljubljana poka po šivih, predvsem ob večerih in predvsem v lokalih, ki visoko kotirajo na sicer sumljivih lestvicah TripAdvisorja. Altrokè je eden teh lokalov.
Na šest ali sedem vrat smo potrkali tisti petkov večer in povsod so nas prijazno, a zelo odločno odslovili. Pri Altrokèju, kjer razvijajo svojo različico sodobne istrske hrane, smo ravno še ujeli zadnjo, zelo majhno mizico, ki se je s svojimi sestricami dobesedno stiskala v manjši jedilnici. Prehod tako za natakarje kot za goste je bil skoraj onemogočen, a posel je posel in več miz pomeni več denarja. Kakor koli, bili smo edini Slovenci v jedilnici in verjetno edini, ki smo podrobno prebrali jedilni list in vinsko karto.
Vinska ponudba v istrskem bistroju je solidna, ob hišnem vinarju in oljkarju Čoku, ki je, če smo prav razumeli, tudi lastnik restavracije, je na voljo kakšnih petdeset etiket drugih vinarjev. In, kar velja pohvaliti, večina vin je na voljo tudi na kozarec. Pozneje se je izkazalo, da je vinska karta najboljši del zgodbe lokala, ki želi z italijansko muziko v ozadju poudariti svoj odnos do Istre. Druga, tudi očitna rdeča nit je meso boškarina, redkega istrskega goveda, ki ga je na trgu veliko, v naravi pa je teh avtohtonih istrskih krav, telet, volov in bikov zelo malo.
V vsakem primeru boškarinovega mesa ni bilo pri hladni predjedi, ki ji v narečju, gotovo po istrsko, pravijo pjat mesnin. Veliko ploščo, na katero smo čakali kakšne pol ure, smo podprli s kozarcem zanesljive zlate malvazije, ki velja za višjo linijo kleti Čok, in prav tako Čokovega friznatina, suhega penečega vina, ki ne bo osvajalo prvenstev.
Kaj pa je bilo na pjatu? Z natakarjem se nismo povsem strinjali. On je recimo trdil, da je na krožniku samo ena vrsta pršuta, od Dujmovića iz Istre. Mi pa, da sta na krožniku dva različna pršuta, furlanski san daniele in še en precej izsušen, morda res istrski. Natakar je trdil, da je na krožniku samo ena klobasa, mi še vedno menimo, da sta bili dve, v vsakem primeru iz Hrastovelj, od Trčka. Siri in skuta so nosili podpis Baruce in Korošca.
Priložili so še olive, kapre in pod mesninami povsem nepotreben šopek rukole – za volumen. Vse skupaj so ocenili na otipljivih 18 evrov, je pa treba reči, da so ob tem ponujali izvrsten kruh, menda ga pečejo sami.
Seveda smo izkoristili možnost, da lahko skoraj vsa vina naročimo po kozarcih in za osem evrov naročili chardonnay Kozana iz kleti Edi Simčič ter le malce cenejši osnovni, a dišeč in že kar konkreten sauvignon Marjana Simčiča. Naš načrt je bil poskusiti njoke z ragujem boškarina – resnici na ljubo ga ne bi mogli ločiti od običajnega govejega raguja. So pa zato stali le deset evrov in porcija je bila velika ter nasitna.
Zato ni niti čudno, da nas je natakar pogledal, kot da smo z drugega planeta, ko smo mu zagotovili, da bomo naročili še kaj. Jasno, večina drugih gostov je naročila zgolj po eno jed. A mi se nismo dali odgnati. Dobili smo mizo in je nismo hoteli prehitro oddati novim gostom, ki so že trkali na vrata.
Naslednji so bili na vrsti fuži s tartufi, tradicionalna istrska jed, ki je kar malce razočarala. Orjaška porcija z mastno omako, v kateri so bili gotovo tudi tartufi, a hkrati veliko smetane. Za množico turistov je verjetno vseeno, a včasih pomaga (tega smo se naučili v Istri), če tartufe, tudi če so črni, pred gostom naribajo na krožnik. Morda gre bolj za teater, po drugi strani pa je res, da potem porcija ne bi bila 12 evrov, ampak več.
Renero, skoraj sladek zorjeni refošk, ki ga prideluje mojster Rojac, se je nato srečal s svinjsko kračo, obloženo s krompirjem ter solato iz fižola in paprike, ki jo cenijo na 21 evrov. Menda jo v peči zalivajo z istrskim pivom San Servolo, a se je kljub temu izsušila in koža je bila bolj trda kot hrustljava.
Da bi bila mera polna, smo si pustili naliti še Čokov, torej hišni refošk, ki se je spoprijel še z eno domnevno lokalno jedjo, s piščančjimi prsmi (po istrsko), ki so jih opremili z obilico nedoločljive sirove omake in vsemogočno tartufato, ki je glavno jed uspešno zadušila – je bila pa nasitna, kot mnoge jedi tistega večera.
Ob klasičnih, bolj italijanskih kot istrskih sladicah (millefoglie, tiramisu, panakota) smo se enoglasno odločili, da pokusimo ajdov creme brulee, in bili še kar zadovoljni, morda tudi zato, ker smo zraven že umirjali telesa s hišnim žganjem iz žižol.
Povzetek
Istrska restavracija na najbolj turistični cesti v Sloveniji, kjer poudarjajo boškarinovo meso, a pri mizi ne strgajo tartufov, govorijo o istrskem pršutu, a ne prinesejo oljčnega olja, če tega ne zahtevate, celo bobičev nismo opazili. Imajo pa ogromne porcije in nasitne recepte, kar razveseljuje utrujene turiste.
Vinska karta je, kot smo omenili, ena najboljših stvari v hiši in ena najboljših v Stari Ljubljani. Res je, da razen hišnih vin bolj poudarjajo Brda kot Istro, a dejstvo je, da so vina v večini primorska in v večini na voljo na kozarec. Celo Gravner je med njimi, to pa je tudi nekaj.
Ocena: 2,5/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 2/5
Altrokè
Stari trg 19, 1000 Ljubljana
Telefon: 0820 55282
Morda vas bo zanimalo tudi: