V okolici prestolnice je nekaj najboljših klasičnih slovenskih gostiln. Denimo stara gostinska trdnjava v Tomačevem, kjer blestijo z na videz povsem običajno slovensko hrano.
Prav zanimivo je pogledati, kako najboljše slovenske gostilne in restavracije kljub krizi niso izgubile svojih gostov. Veliko parkirišče pred vhodom v gostilno Kovač je polno in avtomobili najboljših znamk stojijo v vrsti, kot da se nam ne bi zgodila virusna kriza.
Jasno, proti jedilnici, ki se razširi na vrt, je treba z masko, a na točilnem pultu gosta še vedno pozdravi žganje s pripadajočim sadežem. Boste šilce? Zakaj pa ne. Kovač je prijazna gostilna s pravimi natakarji in z gosti, ki segajo v sam vrh slovenskega gospodarstva in politike.
In čeprav gre za domačo gostilno, kakršnih je v naših krajih veliko, je nekaj posebnega. Pa ne samo zaradi anekdot o pomembnih gostih, ki so se za mizami pretepali s stoli, ali zaradi tega, ker je to ena od treh ali štirih gostiln v ljubljanski okolici, kjer je dobro biti zraven zaradi poslov.
H Kovaču je treba zaradi ene najboljših govejih juh pri nas, pa zaradi žrebičkovega zrezka z omleto in zaradi telečjih medaljonov. Pogumnejši sladokusci imajo na voljo tudi žabje krake in polže.
In kljub temu da je kuhinja skorajda retro slovenska, jo bogatijo z eno boljših vinskih kart v okolici Ljubljane. Marsikaj točijo na kozarec, tudi šampanjec Charpentier. Na vinski karti so sicer večinoma slovenska, bolj primorska kot štajerska vina.
Pred kratkim smo se po dolgem času odločili preveriti tudi morski del ponudbe. V skoraj pretirano široki ponudbi penečih vin na kozarec je Slovence premagal šampanjec, nato pa smo se lotili morskih prebivalcev.
Pri Kovaču sicer naredijo tudi enostaven morski tris z bakalarjem, hobotnico v solati in ribjim karpačem, a je s kozarcem šampanjca gotovo bolje šla rakovica. Na drugi strani so bili še slajši veliki surovi škampi v oljčnem olju ter sveža tuna v tatarski obliki z oljčnim oljem, olivami in nepotrebno rukolo.
Goveja juha, ki naj jo na tem mestu še enkrat pohvalimo, nam nekako ni sodila v ribji scenosled, pa smo se lotili kremne brokolijeve, ki jo komaj opazno opremijo s poprom in sirom. Izjemna juha. Za tiste, ki morate jedem kaj dodati, so na mizi Lisjakovo olje, piranski solni cvet in dve vrsti kruha.
Med kakimi petimi ali šestimi malvazijami, ki so bile na voljo na kozarec, smo se odločili za vipavsko, bogato in aromatično Batičevo, ter počakali, da so pripravili zvezdnico večera: morsko žabo. Natančneje njen rep. Na žaru, a ne? Seveda z nekaj dišečega, na medaljone narezanega zlatorumenega mladega krompirčka in nepretresljivo popečeno zelenjavo.
Skoraj kilogram okusno pripravljene morske pošasti vas bo stal okoli 50 evrov, lahko pa nasiti tri, celo štiri jedce, ki so prej pojedli še naštete predjedi.
Ko se pri Kovaču lotimo mesa, za glavno jed najraje naročimo biftek, telečje medaljone ali “kuharjev zrezek”, kar pomeni žrebičkovo meso z jajčno omleto. Cene takšnih mesnin so dobrih 20 evrov, tisti, ki hodijo v Tomačevo pozimi, pa se še nikoli niso pritoževali nad kolinami.
Pri sladicah najbolj priporočajo palačinke, tiste prave slovenske, z domačo slivovo marmelado. A takšna jed potrebuje skoraj celega človeka, ki še ni pojedel vseh predjedi in glavnih jedi. Za tiste bolj site imajo četo domačih sladoledov, tudi bolj nenavadne, kot je pehtranov ali s suhimi slivami. Ni pa nič narobe, če imate prostor za malinovo torto z maskarponejem ali vsaj affogato.
Povzetek
Tradicionalna, a urejena gostilna na obrobju glavnega mesta ponuja jedi, ki veljajo za del tradicionalne slovenske kuhinje. A konkurenco premagujejo na celi črti. Od postrežbe do natančno izdelanih receptov, od čistoče do obveznega šanka in sijajnega vrta. Goveja juha, biftek, morske živali, pozimi koline…
Vinska karta je za klasične domače gostilne več kot solidna. Celo nekaj tujih vin imajo in šampanjec na kozarec ali v majhni steklenici. Prevladujejo primorski vinarji (Batič, Klet Brda, Movia…).
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Gostilna Kovač
Pot k Savi 3, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 537 12 44