Po štirih letih od odprtja smo se vrnili v edini petzvezdični hotel v Ljubljani oziroma tamkajšnjo restavracijo v 20. nadstropju. Nismo bili povsem navdušeni, jedli pa smo dobro.
Ob odprtju prestižnega ljubljanskega hotela Intercontinental so se lastniki odločili, da za svetovanje v restavraciji angažirajo Alfreda Russa, kuharskega mojstra iz Torina, ki se hvali z Michelinovimi zvezdicami in se z njimi podpisuje pod lokale po vsem svetu. Pod njegovim vodstvom in predvsem pod njegovim imenom so leta 2017 odprli razkošno restavracijo 20 nadstropij nad Ljubljano. In pogoreli.
Kuharjevo ime so hitro umaknili iz prospektov in začeli spreminjati ponudbo. Predvsem se zdi, da so zdaj nekoliko spustili cene tako v jedilnem kot vinskem listu, porcije so še vedno precej obilne, mnoge jedi pa imajo še vedno italijanski pridih.
Ostala sta zanimiva jedilnica s pogledom na naše glavno mesto in soliden izbor vin. Ostala je tudi moderna odprta kuhinja, iz katere se sicer ne širijo vonji s štedilnikov in iz pečic, a je v zraku ostala nekakšna toga uradnost, značilna za visoko ocenjene hotelske restavracije, ki jim malce primanjkuje duše.
A se nismo dali motiti. Na kozarec odprejo nekaj naših penin in šampanjske Moëtove mehurčke, za katere hočejo visokih 15 evrov. Naj bo, nekaj požirkov, da pospremimo maslo s sušenim paradižnikom in nekaj kosov še toplega kruha. Morda si lahko človek počitnice predstavlja tudi tako, da ob šampanjcu enostavno strmi v mesto in z nove perspektive išče stavbe, ki jih pozna. Če verjamete ali ne, na strehi bližnjega hotela Central gostje bivajo v šotorih. Dobro, pustimo to za drugič.
Začeli smo z jedjo, ki ima res eno najbolj samosvojih imen, ki smo jih slišali: Slovenian ingredients oziroma, če prevedemo, slovenske sestavine. Je pa res, da je bila sama jed izvrstna: solata s paradižniki petih različnih velikosti, oblik in barv, svežimi breskvami in peno sira, zorjenega v jami (ugibamo, da je šlo za Zidaričevega jamarja).
Italian style je medtem šifra za goveji karpačo s sladko burrato, parmezanom, paradižnikom, kaprami in gozdičkom rukole. Mimogrede: prva jed, ki smo jo pred štirimi leti jedli v tej restavraciji pod nebom, je bila prav tako karpačo, le da so vanj takrat zavili tatarski biftek. Karpačo te dni je vendarle veliko lažji.
Zraven hladnih predjedi smo pili haloško: Grossov renski rizling in sauvignon Familia, sveži vini, za kateri je treba za kozarec odšteti blizu deset evrov. To za vina iz Haloz enostavno ni malo in kljub rahli pocenitvi, ki se je zgodila v hotelu, bi si upali trditi, da smo imeli pred sabo najdražjo vinsko karto v Ljubljani. Mimogrede, gazirana voda, ki jo strežejo, je San Pellegrino, oljčno olje je Lisjakovo, osvežilni robčki pa iz Atelier Rebul.
Velika jedilnica je tisto nedeljo, ko smo se odločili za zgodnjo večerjo, zelo samevala. Škoda, saj je v restavraciji Intercontinentala mogoče solidno jesti. Izvrstna je bila recimo gosta lečina juha, ki ji priložijo tortiljo, še bolj so navdušili polnjeni cvetovi bučk, ki so likovno nevarno spominjali na duhovite kreacije Massima Botture. A treba je reči, da na vrhu Ljubljane, vsaj v večini, ne iščejo rešitev v avtorski ali celo izumiteljski kuhinji.
De Baguer, briška rdeča zvrst merlota in cabernet sauvignona (devet evrov za kozarec), je napovedal sicer klasičen biftek, ki ga bogato podložijo s krompirjevim pirejem, jurčkovo omako in brokolijem (25 evrov). Dobro pripravljena klasika, čeprav je celo malo bolj ugajal ptujski piščanec s sirovimi štruklji in koruzo v treh oblikah – mlade koruzice, koruzno zrnje in pokovka – za 18 evrov. Mimogrede, podobno koruzno variacijo smo nekoč jedli na Zemonu.
In če so bile tudi glavne jedi kar nasitne, lahko zagotovimo, da niso popuščali niti pri sladicah. Skoraj gotovo ne bi nikogar spravili v slabo voljo, če bi sicer zanimivo verzijo razstavljene kremne rezine s kokosom, vaniljo in zdrobljenim listnatim testom postregli v manjši verziji.
Podobno orjaške so bile tudi kepice sorbetov (mango, borovnica, čokolada). Šerija na koncu pa je bilo zgolj požirek. Pol kozarčka amontillada Fernando de Castilla stane sprejemljivih 5,5 evra.
Povzetek
Ena boljših hotelskih restavracij pri nas se je od odprtja pred štirimi leti rahlo spremenila. Jedi so še vedno obilne, a ne tako kot na začetku. Nekaj italijanskega pridiha so obdržali, a s tem ne pretiravajo. Jedi so pripravljene popolno in vsake toliko celo malce avtorsko.
Vinska karta ni široka, je pa kar draga. Vsebuje večino boljših slovenskih vin, pri tujih pa ob šampanjcih zgolj nekaj presežkov.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
B-restavracija, hotel Intercontinental
Slovenska cesta 59, 1000 Ljubljana
Telefon: 0591 28048