Banjaluka je priljubljena turistična destinacija tudi med Slovenci. Presenetljivo? Niti ne. Gre za urejeno mesto, kjer je naša odprava, če drugega ne, izvrstno jedla.
V hotelu Talija je bilo ob našem obisku največ slovenskih gostov. V samem centru mesta je v čistih in modernih sobah spalo največ avtov z registrsko oznako MB in MS, nekaj nas je bilo iz osrednje Slovenije. Pa ni šlo za sorodnike, ki bi se za praznike vračali na obisk v domovino. Ne. Šlo je za turiste, ki so slišali, da je v Bosni poceni in da za majhen denar dobite vse in še več, predvsem v gostilnah.
Dražje, pa vseeno ceneje kot pri nas, je v trgovinah s konfekcijo, spet veliko cenejše je v navadnih trgovinah. A kot rečeno, bolj kot nakupi in obiskovanje turističnih znamenitosti nas je zanimala hrana v gostilnah in receptorka v Taliji je bila prepričana, da bomo najboljše čevapčiče in podobne ter spremljevalne jedi jedli Kod Muje, manj kot sto metrov stran od hotela.
Čevapčiči, šiš in baklave Kod Muje
“Ne bo vam žal in še se boste vrnili, če vzamete kombinacijo čevapčičev in šiša,” je bil prepričan natakar, ki skupaj s kuharico tvori udarni tandem slikovitega lokala z balkansko hrano. Malce provokativno nas je zanimalo, koliko je v masi dišečega mesa s pravega žara, ki ga v Sloveniji skoraj ne morete najti, svinjine. “Nič, tega nam vera ne dopušča,” je bil jasen član kolektiva in se odpravil po kokakolo, ta je z leti postala skoraj tradicionalna spremljevalka mesne ponudbe v lokalu, ki je na svojem mestu bojda že od leta 1923.
Pri Muju, ki ga zadnja leta vodi Adis Smailagić, ne komplicirajo, niti to, da je vrt ali terasa tako rekoč na prašnem največjem parkirišču v mestu, se ne zdi velika težava. Nasprotno. Z jedilnika se je takole na hitro zazdelo, da povsem ignorirajo zelenjavno ponudbo. Ob mesninah so na voljo mešana solata, lepinje, kajmak, čebula … Burekov oziroma pit za vegetarijance niso omenili.
“Kako ste se odločili? Boste kombinacijo šiša in čevapčičev?” je vprašal natakar in čez pet minut je bila na mizi v lepinji res velika porcija čevapčičev in šiša, opremljena z ajvarjem, čebulo in božanskim kajmakom. Je bila okusna? Izredna.
Je pa treba reči, da imajo ob šišu, čevapčičih, pleskavicah in polnjenih pleskavicah na voljo tudi Karađorđeve zrezke, ražnjiče, krpice, kotlete, vse vrste piščančjega mesa, telečje kremenateljce, jetra, klobase in seveda plošče, tudi tisto za štiri osebe, na kateri je za kakšnih sedem evrov na osebo ob šestih lepinjah osem plošč čevapčičev (osem, dobro ste slišali), štiri polnjene pleskavice, dva piščančja fileja, štirje ražnjiči, štiri porcije pomfrija in še nekaj prilog.
Cene pri Muju so nizke, velika porcija čevapčičev z lepinjo in pomfrijem je kakšne štiri evre. Seveda imajo tudi sladice, če po porcijah s prilogami lahko še kaj pojeste. Baklave so po dva evra, a jih je razumeti kot obrok za dve osebi, čeprav niso presladke in so manj nasitne kot v naših krajih.
Več srbskih kot bosanskih vin
Ko smo obiskali Banjaluko, se je vse treslo od detonacij. Jasno, na mestnem stadionu sta se spoprijela domači Borac in gostujoče Sarajevo. Naša družba je tokrat tekmo preskočila in je ljudskemu rajanju ob minimalni domači zmagi prisluhnila v vinoteki Divine, ki ponuja predvsem ali izključno vina iz nekdanje Jugoslavije.
Še najmanj je slovenskih, skoraj gotovo zaradi visokih oziroma vse višjih cen, ki jih ima naša kapljica, veliko, verjetno največ, je srbskih, manj je bosanskih, ponujajo predvsem mojstre iz okolice Trebinja, veliko je tudi hrvaških. “Boste malvazijo? Imamo tako Prelca kot Kozlovića,” je bil navdušen nad modernim vinom natakar, nas pa je bolj zanimala lokalna tamjanika. Naj dodamo, da se v glavnem mestu razume, da so srbska vina na neki način domača (Cilić, Zvonko Bogdan, Aleksandrović, Belo brdo), je pa seveda vprašanje, ali je ljubezen obojestranska. Drugače povedano, v Srbiji gotovo ne boste imeli priložnosti okušati bosanskih vin, čeprav imajo nekaj zanimivih vinarjev. In spet, v Sloveniji morate že kar poznati vinsko ponudbo, da boste našli dobro bosansko ali srbsko vino.
Mala stanica in najboljši sufle
Nekaj sto metrov naprej je Mala stanica, ki velja za gostilno, kjer se tradicionalno najbolje večerja.
Jasno, tudi v tem lokalu, ki je postavljen na temeljih stare železniške postaje, je pametno najprej splakniti usta ter dezinficirati grlo z žganjem in kaj je boljšega, kot pokusiti slivovko iz destilarn, ki jih vodijo potomci prvega človeka teh krajev Milorada Dodika. Ne gre pozabiti, da so ta žganja eden najzanimivejših izvoznih produktov Republike Srbske. Žganje seveda prebudi tek in če gosta lahko kje dobro nasitijo, je to v Mali stanici, gostilni, ki je bolj meščanska, a je kljub za naše standarde nizkim cenam namenjena bolje situiranim gostom iz mesta. Konec koncev imajo ob domačih in srbskih vinih tudi kopico evropskih vinarjev, nekaj hrvaških, od naših recimo Zanuta in Marjana Simčiča.
Naše ekipe seveda tokrat slovenski mojstri niso zanimali. Ob močnem, a pitnem lokalnem žganju smo pokusili solidno peneče vino Trijumf, zanimivo rdečo zvrst alma mons iz Belega brda ob mesu, drugače pa smo pili njihov chardonnay. Kljub temu da Mala stanica ni tipična balkanska roštiljada, imajo glavno vlogo mesne jedi. Tudi hladne: recimo trebinjski pršut ali domači goveji dimljeni pršut, tudi karpačo je iz dimljene govedine, na svojih mestih pa so tudi kravji in kozji sir, parmezan, maslo, mali paradižniki in rdeča pesa.
Je pa treba paziti, večina porcij je približno dvakrat večja kot pri nas, kar smo hitro ugotovili in s pomočjo natakarja Ognjena našli pravo mero za naše, od hrane utrujeno omizje. Pa naj je šlo za juhe ali glavne mesne jedi, ki so se približevale.
Tudi pri juhah iščejo pravo mero med lokalno ali tradicionalno kuho in modernimi mednarodnimi kuhinjami. Korenčkova juha je bila izjemna, mineštra pa gosta. In spet, vse juhe smo naročili v polovični verziji. Kar pri glavnih jedeh zaradi specifičnosti ni šlo. Hudo nasitnega Karađorđevega zrezka seveda ni mogoče zmanjšati. V svinjino, kot je običaj, zavijejo obilo šunke in sira.
Priloga je pečeni krompir, za piko na i pa dodajo gosto tatarsko omako, kar stane kakšnih 12 evrov. Le nekaj dražji je sočen biftek z žara z desetino zelenjavic.
Kaj pa sladice? Po SMS-u smo dobili odgovor na naše vprašanje: nujno je treba pokusiti pomarančni sufle. In natakar Ognjen je samo prikimal: »Zelo pametna odločitev!« Malo boljših suflejev smo pokusili na naših popotovanjih. Za tiste, ki gredo do konca, pa cigareta v notranjosti, česar pri nas ne vidite, pa še slivovka in viljamovka s Kozare, Jungićeva loza in Šamar (koji miluje) v finalu.