V okolici Ljubljane so bile vedno dobre gostilne, kamor je ljudstvo hodilo v časih, ko so bili protialkoholni zakoni še bolj mili, danes pa jih je vse manj. K sreči je “spodnji Kirn” v vrhunski formi.
V Podpeč je najbolje poklicati, preden se tja odpeljete, konec tedna imajo sicer odprto, a včasih so lahko na dopustu ali pa kuharica poskuša postaviti osebni rekord na kakšnem maratonu. “Čez Brezovico lahko pridete, čez Ig pa nekaj popravljajo, smo kar odrezani od sveta,” je svetoval glas na drugi strani. Tako in tako gremo čez Brezovico, kot vedno. Najhitreje je.
Sicer proti Barju običajno potujemo pozimi. Pri Spodnjem Kirnu, kot pravijo gostilni gostje, so mojstri za koline in na splošno mesnine, tudi za Martinove pojedine. Za bogata kosila, kjer ob goskah in račkah pripravijo rdeče zelje in mlince. Ob kolinah imajo tudi pire krompir, matevža, repo ali zelje.
Pomladno-poletni odgovor
Ampak na začetku obroka je treba tudi maja spiti kako domače žganje. Žganje s češpljami (slivo je seveda treba pojesti) je za spodbujanje apetita, ta zelen, kot mu pravijo, in ciankalij iz mareličnih pešk pa sta za prebavo, za na koncu. V zadnjem času imajo na mizi tudi različne penine in celo kakšen šampanjec, a je v naši družbi vedno dobro sprejet hišni koktajl tonik z belim portovcem. Kakor koli. Vprašanje je za današnje čase aktualno: Ali lahko kuharica, ki slovi po izvrstnih juhah, mesninah s prilogami in po najboljših tortah v Ljubljanski kotlini, pripravi zelenjavni ali vegetarijanski odgovor na svoje tradicionalne dobrote?
Odgovor je bil hitro na mizi. Ob kozarcu penečega vina so se na velikem krožniku zvrstili domači kapreze, šparglji z naribanim jajcem, mariniran avokado, popečeni jajčevci, “tortica” jajčevca in sira s paradižnikovo omako ter zvitki bučk s kremnim sirom. Boljše serije hladnih jedi na enem mestu ne boste kar tako dobili. Ob tem seveda ni nobenega dvoma, da je hladna in idealno začinjena kumarična juha ena od zmagovalnih jedi toplega popoldneva. “Skrivnost je v kumarah, če je ena grenka, gre vse v smeti,” je pojasnil gostitelj, sommelier, natakar in vodja gostilne obenem, ki je skrbel za goste na simpatičnem poletnem vrtu.
Stara gostilna
Spodnji Kirn ima stoletne korenine. Pred vojnama so oskrbovali tako furmane kot drvarje, klasična gostilna pa je postala pred kakšnimi 80 leti. V času druge svetovne vojne so se v njej menda zapijali celo domobranski veljaki, a je bila še vedno povezava trgovine z osnovnimi živili, zraven pa so kaj narezali in natočili kozarec vina. Iz rodbine Kirnov je na Barju nastalo kar nekaj gostiln. Poleg Spodnjega Kirna tudi Zgornji Kirn v Kamniku pod Krimom in gostilna Kopač na Brezovici.
Leta 1977 sta posle prevzela sedanji lastnik in njegova žena, ena najboljših kuharic pri nas. Sicer ni povsem jasno, kdaj je stara gostilna preskočila, a zdi se, da so njihov adut, ob dobri kuhi, recepti, veliko naprednejši kot v okoliških gostilnah.
Pri Kirnu, v gostilni, ki sicer velja za kulinarični štab prvega slovenskega predsednika Milana Kučana, so jedli dalajlama, Vaclav Havel, Romano Prodi, španski kralj Juan Carlos in kraljica Sofija. Menda so se na večer, preden so šli tanki z Vrhnike proti Ljubljani, v gostilni zbrali Janez Janša, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Franci Zavrl in drugi.
Glavne jedi
Tisto sobotno popoldne so se nad Barjem zbirali oblaki in v daljavi je grmelo. Menda je v Ljubljani padal dež, na vrtu v Podpeči pa je bilo toplo, skoraj vroče in niti kapljice dežja nismo bili deležni. Po fantastični kumarični juhi je bil za vegetarijance na voljo pastičo, primorska verzija lazanje, brez mesa.
Da bi bila mera polna, so tudi mesojedcem pripravili prilogo, ki bi lahko delovala kot samostojna jed: bučke na žaru, šparglje v holandski omaki, ohrovtovo pogačo, por in najboljši pečen krompir na svetu (ki ne more in noče biti pomfri). Ja, ne pozabimo, v sredini krožnika so bili natančno pečeni telečji medaljoni. Kot rečeno, kuhinja pri Spodnjem Kirnu je domača, a napredna, ob obilici zelenjavnih jedi pa zdrava, a vendar nasitna.
Vino in sladice
Gospodar vedno poskuša jedi podkrepiti z dobro kapljico. V kleti nabira predvsem manj znane vinarje, ki imajo nižje cene in jih gostje lažje plačajo. “Brici so predragi,” je prepričan, zato raje odpre kakšno vipavsko vino, recimo Krapeža ali kakšnega modernega Dolenjca, recimo Šukljeta. Na dvorišču je pripravna klet, v kateri so marsikatera vina, ki jih Kirnovi odprejo ob posebnih priložnostih. Recimo če veste, kdo se bo žrtvoval, da bo trezen po zaviti cesti zapeljal proti Brezovici. Sicer pa so na svojem mestu vinarji JNK, Kristančič, Brandulin, Dveri Pax ali Kupljen, pri spremljavi sladic pa gospodar vseeno prisega na porto ali kar na domači limonin sorbet.
Kot smo omenili, imajo v hladilniku najboljše torte v kotlini. Nazadnje smo recimo pokusili malinovo s porcijo svežih malin. Radi naredijo tudi krimčka, različne francoske sadne torte ali pa, ko je bolj hladno, pripravijo slivove cmoke z drobtinami in skledo sladkorja ter slivovo omako. Klasika, ki jo lahko jedo vsi. Žganje na koncu pa je le za najpogumnejše.
Ponudba
Stara gostilna na Barju, ki ob sobotah in nedeljah premaguje nasprotnike z izredno natančno pripravljenimi domačimi jedmi. Pozimi imajo koline, kuhane ali pečene mesnine, jote, krepke juhe in pehtranove potice. Poleti na vrtu je več zelenjave in lahkih mesnin.
Vina
Čeprav nimajo vinske karte, je v simpatični vinski kleti dovolj žlahtne kapljice, da napijejo celo vojsko. Na kozarec imajo lahka vina in čeprav gospodar meni, da so Brici predragi, je večina ponudbe s Primorske.
Cena
Pri Kirnu ni nujno poceni, a če z jedmi in vinom ne pretiravate, vam bodo zaračunali kakšnih 30 evrov na osebo, kar je seveda veliko manj, kot bi za podobno, a veliko manj kakovostno in slabše pripravljeno hrano plačali v Ljubljani ali v kakšnem samozvanem slovenskem mondenem turističnem centru.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.