Brkini, Kras, Istra … To so tereni, ki jih s hrano in vini obdelujejo pri Mahorčiču v Rodiku. A njihova kuhinja je mnogo več od lokalnega pogleda na moderno kulinariko.
Pri Mahorčiču v slikoviti vasi Rodik, kjer se zavedajo svojih brkinskih, kraških pa tudi vipavskih in istrskih sosedov, razvijajo koncept, ki upošteva lokalne sestavine in jih razvija, kolikor je primerno.
Škoda, da v začetku ne ponudijo šampanjca na kozarec, kot so počeli ob našem zadnjem obisku pred nekaj leti. Namesto tega je bila na mizi penina Pallidia iz kleti Sanabor, peneča malvazija, ki je svoje delo opravila dobro. Pravzaprav zelo dobro. Če se ustavimo še za trenutek ob vinski ponudbi, lahko rečemo, da v izboru ob primorskih vinih ne manjka niti šampanjcev niti burgudcev, bordojcev in italijanskih vin.
Skupaj s penečo malvazijo so šli pozdravi iz kuhinje: imitacija tartufa oziroma skuta, odeta v prah jurčkov. Miške, odišavljene s šetrajem, ocvrtke so napolnili s staranim sirom in jih začinili z marmelado paradižnika in čilija, v prvi bojni liniji pa je bil tudi čemažev čips s pašteto iz brancina. Okusno, učinkovito, likovno usklajeno. Pa še domač kruh z drožmi so priključili.
Na tem mestu je treba reči, da je v zadnjih letih kar nekaj slovenskih gostiln pozdrave iz kuhinje resnično izpopolnilo, pri Mahorčiču pa smo se zelo razveselili tudi nadaljevanja. Nadaljevanja, podprtega s sauvignonom Santei iz davnega leta 2011. Takrat so ga še pridelovali po manj ortodoksni metodi kot v današnjih dneh.
Bogato in dišeče vino, kakršnih je na žalost vse manj, je prestalo test z ajdovo kašo s pečenim koromačem, omako iz kisle smetane in rezinami črne ter rdeče redkve. In vztrajali smo naprej, druga jed v najdaljšem, devethodnem meniju, ki stane zmernih 79 evrov, je bila piščančja pašteta s konjakom. Dodali so ji češnje, marinirane v sirupu smrekovih vršičkov, ob tem pa so enega najboljših namazov na naših mizah obarvali še kruhov drobljenec, nekaj čokolade, oljčno olje in redukcija jabolčnega kisa.
Velja izpostaviti, da kuhinjo pri Mahorčiču vodi ena najboljših slaščičark pri nas in zato niti ne preseneča, da slane jedi, kot bi jim rekli sosedje Italijani, poveže tudi s sladkimi okusi, najraje s sadjem. Tretja hladna predjed, goveji karpačo, je eden od primerov takšne kombinacije. S tankimi rezinami mesa se ujamejo marelični čatni in dišeče gozdne jagode, sladoled iz gozdnih jagod, drobtine arašidov in čipka iz mete.
Nasprotje te kombinacije okusov je prva topla predjed, minimalistični čebulni njoki v omaki iz graha in mete z lardom in ocvrtimi listi rdeče pese. Za to izčiščeno in učinkovito jedjo je spet na vrsti bolj zapletena, črno-beli raviol, polnjen z bakalarjem in oblit s čemaževo omako ter mlečno peno s citronko.
Tretja topla predjed je nedvomno najbolj nasitna v celem scenosledu – flan iz kultnega Zidaričevega sira jamar, ki se sreča z ocvrtim rumenjakom, poletnimi tartufi in omako šalotke. V takšnem primeru, predvsem pa pri prvi glavni jedi pomaga kozarec konkretnega kraškega rdečega.
Recimo B +, ki ga iz cele serije rdečih sort (cabernet sauvignon, modra frankinja, merlot, barbera, refošk) prideluje Sebastjan Štemberger. Divjačina je pravzaprav le delni odgovor na takšno ekskluzivno, morda ne ravno široko razumljeno vino. Na krožniku se je tako kos srne srečal z zanimivim krompirjevim pirejem s pistacijo, redukcijo višenj, čipsom vijoličastega krompirja in ocvrtimi koprivami.
In potem so prišle sladice. Najprej sladek in ne, kot je mnogokrat pri nas, kisel sorbet, ki ga pripravijo iz brkinskih hrušk in kraškega brinjevca. Po osvežitvi je prispela “predsladica”, zeliščni šmorn s svežimi jagodami, pasijonko in pehtranovim sladoledom ter peno iz jogurta in bezga. Fino, a zmagovalka je bila tretja, glavna sladica.
Čokoladna tortica s črnim ribezom sama po sebi ne bi bila izrazita, a so jo oblili s sijajno tekočo giandujo. Pokalice so bile samo še pika na i. Boljše sladice letos še nismo jedli.
Kaj pa žganje? Morda bi ga kar preskočili, če v vasi ne najdete proste sobe. Na voljo je zmerna po številu, a učinkovita ekipa domačih žganj in kar nekaj uvoženih prestižnih žganic za tiste, ki vseeno pri Mahorčiču želijo malo več razkošja.
Povzetek
Ena najboljših gostiln pri nas se lahko pohvali z zanimivi recepti, ki imajo dve rdeči niti. Prva je lokalno okolje, v katerem iščejo večino sestavin, s katerimi kreirajo recepte. Druga pa je kuharica, ki je s svojim slaščičarskim predznanjem razvila samosvoj slog izražanja. Pet jedi s pozdravi stane 52 evrov.
Vinska karta v osnovi drži Kras, Vipavsko dolino, Istro in Brda. Imajo vina iz vse Slovenije in tudi četo šampanjcev ter bela vina iz Francije in Italije.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Gostilna Mahorčič
Rodik 51, 6240 Kozina
Telefon: 05 680 04 00