Pri Tolcu v Spodnji Sorici so pripravljeni na smučarske in nesmučarske goste, na tiste, ki si želijo avtorskih intervencij ali finih vin, in na tiste, ki bi zgolj preprost zrezek po dunajsko.
Sončna zimska nedelja nas je zvabila proti Soriški planini, natančneje k Tolcu v Spodnji Sorici. Gre za srednje veliko ekološko kmetijo, ki se je leta 2019, torej ravno pred korono, prelevila v gostišče s sobami in kuhinjo. Projekt je za hip zastal, to je bilo opaziti, hkrati pa se je videlo, da se družina dobro bori za svoj obstanek. Konec koncev so trmasti Gorenjci, ki, to se je hitro videlo, znajo kuhati pa tudi izbirati vina.
Vrata je stražil krepak, bolj bel kot črn maček, ki je na dan našega obiska menda že uplenil miš, zato je bil še posebej ponosen. Medtem ko smo skozi okno skušali pritegniti njegovo pozornost, je na mizo že prišel ohlajen cremant Bailly Lapierre, ki ga ponujajo za zmernih 23 evrov.
Tudi sicer so vina pri Tolcu razmeroma poceni, cene so skoraj pol nižje kot po ljubljanskih vinotekah. Gravnerjeva rebula denimo stane 72 evrov (v Ljubljani in po turističnih centrih je blizu 100), chardonnay Bagueri pa 25, medtem ko gre v Ljubljani, na Obali ali v Kranjski Gori že proti 40 evrom. Marjanov prestižni merlot je po 60, v Ljubljani pa gre tudi prek 100 evrov.
A pustimo dražja vina. Na kozarec imajo nekaj Gašperjeve robe in Steyerjevo sladko po dva, tri evre na kozarec. V novi vinski kleti je zložena kopica šampanjcev, nekaj tujih mirnih vin, drugače pa največ vin iz briške zadruge, pa vina Marjana in Edija Simčiča, nekaj manj je štajercev in dolenjcev. Cene pa so, kot rečeno, zelo zmerne.
Srkali smo cremant, si ogledovali mačka, jedilni list in simpatično urejen lokal. Še vedno daje občutek kmečkega poslopja, a je pametno urejen in prilagojen tako rekreativnim športnikom kot turistom, ki jih je zastopala naša ekipa.
Osrednji meni je klasičen, s po nekaj jedmi v vsaki kategoriji, januarja pa je na voljo tudi lokalni, škofjeloški, v katerem so zbrane jedi iz izrazito lokalnih sestavin, lahko bi rekli po vzoru gibanja slow food. V teh krajih s siri in drugimi mlečnimi izdelki ter mesom ni težav, težje je z zelenjavo, ki je v hladnem delu leta pač omejena na gomoljnice in zimske solate. Oljčno olje je iz Istre, na mizi sta bila Mate in Monterosso, pri solatah imajo raje dišeče bučno.
Najprej je prišel narezek, ki ni prevelik, je pa izredno natančno sestavljen: ovčja pašteta, salama divjega prašiča in jelenova ter dimljena bohinjska šunka. V škofjeloških hribih seveda še posebej blestijo pri sirih: mladi, izjemno kremast ovčji, pa hišna mocarela, mladi kozji sir in zorjen, zelo pikanten kravji. Zraven gredo sladka brusnična in čebulna marmelada ter vloženi popki čemaža.
Še ena sirarska zanimivost je lokalni, skoraj grenak soriški sir, soroden bohinjskemu mohantu, ki ga z bučnim oljem postrežejo na kuhanem krompirju, z vsemi svojimi sokovi pa sodeluje še hruška tepka. Obilno? Ravno prav. Okusno? Zelo.
V pločevinasti skledici goveje juhe, ki je sledila, je bilo obilo mesa, menda domačega. Rezanci so bili malce debelejši, kot je navada v dolini, tudi korenja ni manjkalo, okus pa je predvsem domač. Lahko se odločite tudi za gosto kremno zelenjavno juho s kolerabo, zeljem in korenjem, ki jo potresejo s prahom črnih trobent in v kateri plava simpatičen rožičev štrukelj. Prah črne trobente bogati tudi izjemno jajčno omako z žlikrofi in resno porcijo ocvirkov, prav tako med predjedmi priporočamo ajdov krap s šunko v tepkovi sladki omaki
Tako žlikrofi kot ajdov krap so zapisani v kategoriji lokalnih škofjeloških jedi in tudi same sestavine so doma v teh krajih, podobno je s hrbtom divjega pujska, ki se ob krompirjevem štruklju s slivami in proseno kašo brati tudi s pirejem zelene, korenja in jabolka ter ocvrtimi njoki.
Na drugi strani je mogoče dobiti resen kos govejega hrbta (“Ravno smo klali, veste”). Priloge so podobne, le da so štruklji skutni. Govedina je bila odtenek mehkejša od vepra, obe mesnini sta bili rahlo popoprani in že dolgo nismo jedli tako dobro pripravljenega mesa. Prijazna je bila tudi pomoč rdečega Sutorja, ki so ga to nedeljsko popoldne točili na kozarec.
Orehovi štruklji s sladko, skoraj božično vinsko omako in vaniljevim sladoledom so še ena bolj ali manj lokalna jed, ki je še najbližje kobariškim štrukljem, čeprav jih delajo malo bližje, v Podbrdu. In če so bili štruklji v kobariškim slogu korektna sladica, je bila tortica s kakijem in čokolado celo mala umetnina, da ne omenjamo izvrstnega lešnikovega sladoleda, ki tiči zraven.
Lahko pa omenimo, da ob koncu večerje radi pokažejo moderno novo klet, kjer je ob vinih mogoče popiti tudi žganice. Brez tepkovca s kmetije Martinuc vas domov ne bodo spustili. Ima pa Tolc še eno prednost: če družba preveč poje ali bog ne daj celo preveč popije, ima možnost tam prespati. Spanje bo eno osebo stalo okoli 45 evrov.
Povzetek
Gostišče, ki je zraslo iz ekološke kmetije, se podobno kot še nekaj naših boljših lokalov išče med imenoma gostilna in turistična kmetija. Tolc je morda gorenjski odgovor na dolenjskega Repovža, tudi zaradi iskanja ne zgolj domačih in potem prenovljenih receptov, ampak tudi zaradi poudarjanja lokalnih sestavin (siri, meso s kmetije, divjačina, sadje, zelenjava). Za 25 evrov boste dobili sicer le tri, a obilne jedi iz lokalne zakladnice.
Vinska karta je več kot očitno napisana po notah največjega slovenskega vinskega trgovca, to pa hkrati pomeni, da je predvsem ob primorskih in delno štajerskih favoritih dobiti veliko zanimivih tujih vin. Cene vin so nevarno ugodne.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 5/5
Gostišče Tolc
Spodnja Sorica 8, 4229 Spodnja Sorica
Telefon: 041 521 138