V Ljubljani se je včasih, kot v današnjih časih v Cubo, hodilo v Nono na Dolgem mostu. Imeli so podobno veliko parkirnih prostorov, modernizirano italijansko hrano in široko vinsko karto.
Pri Noni je bil še simpatičen vrt, ki je s svojim zelenjem zakrival bližino najpomembnejšega in najprometnejšega vozlišča, razcepa Kozarje, hkrati pa je bližina avtoceste oziroma obvoznice pomenila hiter dostop do restavracije. Uporabljamo preteklik. Ja, ker se je v zadnjih letih, naš obisk smo nazadnje popisali daljnega leta 2011, marsikaj spremenilo. Predvsem se je spremenila ponudba v podobnih, konkurenčnih lokalih.
Nona je sicer ohranila zelenje in vrt, ki pa je v svojem podaljšku tako vegast, da so morali obesiti opozorilo, da ne odgovarjajo, če bo radoveden jedec padel v potok nekaj metrov nižje. Škoda, namesto da bi prostor izkoristili.
A svoje so naredile tudi vse svetovne katastrofe, ki na srečo niso pustile večjih vplivov na cene v Noni. Drugače povedano, pri Noni na Dolgem mostu ni tako drago kot v podobnih restavracijah po Ljubljani, ponudba je sicer na prvi pogled italijansko obarvana, a so porcije, predvsem zaradi prilog, veliko obilnejše.
Na kozarec so v vročem popoldnevu točili Medotov rose, a se je družba nato odločila še za steklenico šampanjca Drappier, ta je zdržal praktično do konca, ko smo si privoščili še kozarec bele zvrsti De Baguer iz Kleti Brda. Na splošno je treba reči, da je vinska karta na Dolgem mostu solidna in če bi šli samo na pijačo, omogočajo lep sprehod po slovenskih vinskih pokrajinah na kozarec. Ob vseh naših favoritih pa je mogoče za zmerno ceno dobiti tudi nekaj šampanjske ponudbe in nekaj klasike iz tujih držav, največ seveda iz Italije.
Po pozdravu iz kuhinje, nekoč vseprisotne zelenjave s pomako iz jogurta, je za hladno predjed verjetno najbolje naročiti njihov mesni in ribji tris (14 evrov vsak), ki ponujata prerez Nonine hladne kuhinje.
Na ribjem krožniku so že kar malce pozabljena in nasitna škarpena v kariju, velik odmerek hobotnice v solati in malo manjša žlica bakalarja. Hladno mesno zgodbo vodijo natrgane sušene konjske ličnice, pomagajo rezine sušenih gosjih prsi, piščančja pašteta, kapre in sušeni paradižnik. Pri obeh jedeh sodelujeta popečen kruh in rukola, ki je je tradicionalno preveč.
Je pa tako v seriji hladnih predjedi kot v vseh drugih poglavjih na jedilnem listu še veliko, skoraj preveč jedi. Od burrate in mozzarelle do pršuta, mesnega narezka, tatarca, karpača … Da bi primerjali v drugih delih Slovenije vse popularnejši tatarski tune, smo se ga lotili tudi pri Noni in za 20 evrov dobili solidno kombinacijo z avokadom in stebelno zeleno.
Ob goveji juhi so imeli tudi poletno ingverjevo s škampom (osem evrov) in paradižnikovo s pestom in baziliko (štiri evre). Obe sta bili res okusni in pri obeh je mogoče dobiti tudi večjo in nekaj dražjo porcijo, je pa škoda in bi bilo v njihovem slogu, če bi imeli v tej vročini na voljo tudi kakšno hladno juho. Za ne previsokih 12 evrov so prinesli tudi porcijo lisičk na žaru s šopkom svežih zelišč in na, uganili ste, rukoli.
Namesto obilnih solat in mnogih bogatih testenin, ki sicer ne dosegajo cen morebitne konkurence, smo se lotili glavnih jedi. Porcija govedine pri Noni znese kar 350 gramov, je pa seveda velika razlika pri cenah. Tuji, prestižnejši kosi mesa so zasoljeni, domači rostbif je za slovenske razmere kar poceni – 24 evrov.
Malce pretrdo meso je sicer imelo pravi okus, obdano s popečeno papriko, vitlofom, jajčevci, koruzo, krompirjem s smetano, žar omako in mini solatko pa je pomenilo ne samo eno največjih jedi pri Noni, ampak kar v Ljubljani. In podobno je bilo z morsko žabo. Solidna morska pošast stane znosnih 23 evrov, pa še opremljena je z bogatimi prilogami, tudi s pečenim krompirjem.
Sladic je na voljo veliko, celo preveč, sploh potem, ko strategija konkretnih prilog jedca rahlo utrudi. Vseeno smo si naročili nekaj sladkega. Tako jabolčni zavitek kot limonin cheesecake sta bila iz serije generičnih receptov in za kaj več bi morali izpluti iz že malce pozabljenega pristanišča “tiramisu, panakota, krembrule”.
Povzetek
Restavracija na koncu Viča, kjer še vedno diši po starih časih slovenskega pogleda na italijansko kuhinjo. Na svojem mestu so predvsem testenine, bogate solate in tradicionalne italijanske sladice, pa tudi obilo morske hrane in kak kos uležane govedine. Pripravite kakšnih 30 ali 35 evrov na osebo.
Lahko bi rekli, da imajo pri Noni izvrstno vinsko karto, ki bi jo lahko še bolje izkoriščali, če bi del ogromne gostilne prodajali kot vinoteko. Navsezadnje imajo res široko ponudbo vin na kozarec. Drugače prevladujejo primorska vina, imajo pa tudi nekaj šampanjcev in nekaj tujih etiket.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 3/5
Ošterija Pr’ Noni
Cesta v Gorice 1, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 24 25 820