Posavska družina solidnih restavracij in prijaznih gostiln je bogatejša za novo zgodbo na prenovljenem gradu Rajhenburg, ki ga mlada ekipa izkorišča za kuliso svojega kulinaričnega projekta.
Prostori na gradu nad Brestanico so zelo natančno, a skoraj hladno prenovljeni. Predvsem v jedilnici tako glasno odmeva, da je še gostobesedno natakarico težko slišati. Rajhenburg seveda ni edini grad pri nas, ki je tako minimalistično prenovljen, je pa vprašanje, ali so najemnikom prepovedali obesiti zavese in položiti preproge, ki bi marsikaj rešile v prostoru, da bi z nekaj popravki prav lahko zažarel kot nekoč, še preden so ga konec osemnajstega stoletja spremenili v samostan.
Če bi bilo po naše, bi podaljšano kosilo začeli s kozarcem šampanjca, konec koncev smo na gradu, kajne. Šampanjce, in to ne predrage (steklenica osnovnega Trudona je zgolj 37 evrov), imajo celo v hladilnikih, a nas so poskušali prepričati s kozarcem dolenjskih kapljic, ki v zadnjem času v kategoriji penin zelo napredujejo. Kozinčeva Nord in Zaro, pa še kakšnega Isteniča in Mastnaka bi našli na kozarec. Nord, privlačno suho penino za pet evrov na kozarec, smo spili skoraj na dušek ob pozdravu, ocvrti kroglici postrvi s hrenom in krebuljico. Z lahkoto bi pojedli še kakšno, preden smo se lotili menija šestih jedi za zmernih 50 evrov.
Skoraj preveč smo morali poslušati o konceptu, kot se nam v zadnjem času dogaja po novih gostilnah pri nas, in naše sporočilo je: vaš koncept naj bo, da dobro kuhate in prijazno strežete. In to v restavraciji A3 res znajo. Sami recimo pečejo dober polnozrnati kruh, belega s sezamom pa tudi belega z olivami, ki se kot trio spopadejo s telečjim tatarskim, postreženim z maslom, ki je z ogljem obarvano v črno, šalotko, okisano zelenjavo in amarantovo pokovko. Povezani okusi, ki so se kasneje pokazali kot značilnost ali prvi adut kuhinje na Rajhenburgu.
Pomemben, celo osrednji del jedilnika na Rajhenburgu so postrvi, ki prihajajo iz ribogojnice Pavlič v bližnji Blanci, gre namreč za družinski obrat, povezan z ekipo restavracije. Sladkovodne ribe so tako zaznamovale tudi drugo jed, raviole s postrvjo in albuminsko ovčjo skuto s kmetije Urban. Podložili so jih z omako belega vina in peteršiljevim oljem ter (tudi) za likovni učinek polepšali z ajdovo pokovko in ikrami postrvi. Jed je natančno pripravljena, sestavin ni toliko kot v ekstremnih avtorskih kuhinjah, a se zanimivo povezujejo, okus pa je do gosta prijazen in ne preveč eksotičen.
Ob testeninah s postrvjo smo pili svež Kozinčev sauvignon, učbeniško vino za 3,5 evra na kozarec, za enako umirjeno ceno mu je sledil beli pinot Turn Premium, izjemno vino se je povezalo s temnozeleno koprivno juho, ki so jo nalili na marinirano artičoko, kremni sir z zelišči, fermentiran črni česen in proseno pokovko. Spet lahko govorimo o povezanih okusih, gosta juha se lahko pomeri z vso okoliško konkurenco.
Zakaj so si po tako logičnem lokalnem uvodu zaželeli skoka v morje, ni povsem jasno, lahko pa rečemo, da je bila popečena pokrovača, postrežena z mlečno peno in jajčevcem, solidna predstavnica svoje vrste, ki jo je še poudarilo simpatično Šukljetovo belokranjsko Belo 140, zvrst kernerja in renskega rizlinga.
Je pa treba reči, da so na gradu pri glavnih jedeh konkretni. Strategija, ki so jo pred leti zapečatili nekateri avtorski kuharji, da je glavna jed enako majhna kot najmanjše predjedi, na Rajhenburgu nima sledilcev. Kos telečjega fileja podložijo s pirejem gomoljne zelene in mu dodajo še kruhov narastek, koruzo, jerebiko in radič. Bogato, skoraj nasitno. Ob mesu smo si privoščili kozarec Prusovega Svetovnega vina, cabernet sauvignona, ki je zraven teletine odprl skoraj polsuhe note jagodičevja.
Če si želite ribe, se pri glavnih jedeh vrnejo k postrvi, ki jo duhovito opremijo z luskami iz različnih vrst ter barv gomoljne zelenjave. Da ne bi šli od mize lačni, poskrbita omaka pinjenca in fregola. Kot rečeno, glavne jedi niso orjaške, a so pametno večje kot predjedi. Tudi sestavin je manj kot v kreativnih zgodbah po Ljubljani in na Primorskem, po slogu so v Rajhenburgu morda še najbližje ljubljanskemu laboratoriju Birdie.
Pred sladico gosta osveži likovno neoporečen sorbet pečenih sliv na piškotnem drobljencu, nato pa je sledila sladica jesenskih okusov in vplivov: kroglica paljenega testa s kostanjevo-čokoladno kremo je počivala na marinirani hruški, dodatno dimenzijo pa je dala omaka pregrete smetane.
Pokusili smo tudi variacijo prekmurske gibanice, razstavljeno sladico s flambiranimi jabolki, s težko makovo kremo, rahlim orehovim biskvitom in skutnim sladoledom. Sladki del obeda je z odliko opravil svojo nalogo, v veliko pomoč je bil izvrsten rumeni muškat, ki so ga pri Prusu v Beli krajini pozno trgali leta 2019.
Povzetek
Grajska kuhinja, ki si je, z redkimi izleti, zadala kuhati lokalno, mestoma tudi razkošno. Postrvi, teletina, govedina, mnoge zelenjave in testenine se predstavijo v povsem avtorskih receptih, ki nimajo namena šokirati, ampak zgolj ugajati.
Večina vin je domačih, dolenjskih ali posavskih, če hočete. Imajo nekaj šampanjcev, sicer pa tujih vin ni. Tudi drugače je še veliko možnosti za popolnitev vinskih hladilnikov. Pa tudi za praznjenje, kdo ve zakaj imajo v ponudbi refoškov liker.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 4/5
Restavracija A3 – grad Rajhenburg
Cesta izgnancev 3, 8280 Brestanica
Telefon: 051 822 090