Na Gorenjskem je vse več restavracij, ki ponujajo zapriseženo avtorsko kuhinjo. Manu iz Žirovnice je med najbolj pravovernimi, a ponuja tudi stranske izhode.
Če so Skipass, Milka pa tudi Linhart in novi Podvin fokusirani zgolj na avtorsko kuhinjo, ima Manu še nekaj drugih možnosti. Za 20 evrov recimo ponujajo malice ali kosila, ki so seveda veliko enostavnejši kot večerje s serijo hodov. V velikem prostoru je možnosti še nekaj, če ne drugega, je mogoče v sosednjih prostorih nove, tehnološko moderno opremljene zgradbe v Žirovnici dobiti zgolj kakšno pijačo.
Kljub temu se zdi jedilnica z odprto kuhinjo, ki jo le steklo loči od radovednih pogledov, izčiščena, a malce predimenzionirana, česar ne rešijo povsem niti bogati džungelski motivi. Smo pa ob našem drugem obisku ugotovili, da ekipa počasi napreduje. Imajo natančno izdelane menije in ne predrago vinsko karto s pretežno slovenskimi etiketami.
Degustacija petih jedi vas bo stala zmernih 54 evrov, nekaj malega o hrani vam povedo tudi natakarji, na sicer užitnem papirju jabolčnega izvora pa piše: taco, figa, raviol, oslič, koza. A to seveda ni vse, v nasprotju z nekaterimi konkurenti se v Manuju ne bojijo količin: dobili smo še šest pozdravov in ob koncu še tri “odzdrave”. Tako smo pojedli več kot ducat jedi in nobene nuje nismo čutili, da bi naročili sedem- ali celo devethodni meni. Pa verjetno niti časa ne bi bilo dovolj, saj smo pethodno degustacijo malicali tri ure.
Prvi pozdrav je prišel v obliki nepozabnega masla s pečeno ajdo in ajdovimi kokicami ob sijajnem, še toplem kruhu z želodovo moko in orehi. Med ducatom penečih vin in šampanjcev imajo v prvi vrsti na kozarec odprto Mužičevo penečo rebulo (pet evrov). Sveža pijača z malo alkohola je zdržala do druge serije pozdravov, ko jo je zamenjal beli de baguer iz Kleti Brda, ki ga je mogoče dobiti za sedem evrov na kozarec. Tudi drugače je veliko vin na voljo na kozarec, kar seveda olajša naročanje in pokušnjo.
Po maslu prinesejo na mizo mozaik še petih pozdravov iz kuhinje, nekakšen presek dogajanja v kuhinji: potička z olivami, paradižnikovim gelom in kozjim sirom, ocvrta miška s sezamovo majonezo, polnjena s tuninim tatarjem, pa korenjev creme brulee z algami wakame in postrvjimi ikrami, tapiokin čips s svežimi jurčki in kremo iz jurčkov, s črno soljo in korenčkovim kaviarjem ter še surov škamp v grškem jogurtu z zelenim jabolkom ter oljem ribezovega lesa in listov.
Vrtiljak sestavin in okusov, ki se mestoma skoraj spremeni v labirint ugibanj in vprašanj o samih sestavinah in receptih. A okusi so natančno povezani in vsaka kapljica ima svoj smisel.
Pa je bil šele začetek. Prva jed iz uradne serije je bil koruzni taco s kimčijem zelene z razsoljeno in ožgano postrvjo, očitno konkretnejše nadaljevanje pa nadrobljena dimljena rikota z vaniljo, popečeno slanino, fermentirano figo in res samo kapljico parmezanovega dašija.
Morda je treba omeniti, da kuhinja v Žirovnici ne išče zgolj lokalnih sestavin, nasprotno, v njihovih receptih je najti marsikaj, tudi bližnje Sredozemlje in daljno eksotiko.
Zadnja predjed je raviol z brancinom in peno iz rožmarina z gelom paradižnika, prahom pečenega kvasa in prahom bučnega olja, na morje pa gredo tudi po zadnjo jed. Gre za v kroglo oblikovano meso osliča, ki ga ocvrejo v kockah toasta, nato pa popestrijo z ikrami postrvi in lososa, majonezo s peteršiljevim oljem in ribjo miso omako.
Celo bolj kot na krožnikih smo medtem eksperimentirali z vini, ob osliču smo pokusili Iaquinov merlot, Tavčarjevo vitovsko in Ronkov sivi pinot selectus. Ob krepki ribji jedi je presenetljivo gladko zmagal merlot.
Serijo sladic, ki smo jo podprli s portovcem, so začeli s hišnim “snickersom” oziroma kombinacijo arašidove kreme, pomarančnega olja in čokoladnega sladoleda.
Čeprav je bila to predsladica, je bila konkretna in nasitna, mi pa že kar upehani pred glavno sladico z delovnim imenom koza: meringe iz kozjega mleka in s kremo iz iste sestavine so uparili z biskvitom, odišavljenim s sivko in vrtnico, ter gozdnimi sadeži. Zanimiva, bogata, morda celo preširoko zastavljena jed.
A dejstvo je, da iz Manuja ne boste odšli lačni, navsezadnje dobite na koncu še tri sladke grižljaje: velik kos s kremo polnjene čokolade v obliki sira ementalca, makron s sivko in še čokolado z žajbljem in medom. Več je težko pojesti in res je vprašanje, kako jo odnesejo tisti, ki naročijo štiri več, torej devet hodov. Morda si pomagajo z brinjevcem s kmetije Matijovc ali pa kakšno drugo, mednarodno žganico, ki jih je v ponudbi kar nekaj.
Povzetek
Moderna mednarodna kuhinja z nekaj lokalnimi elementi, predvsem sestavinami iz okolice. Če se kdo otepa degustacij, češ da bo ostal lačen, je tukaj strah odveč: meni s petimi hodi na koncu obsega vsaj ducat, če ne več jedi.
Vinska karta je korektna, celo bogata, a pravih presenečenj na njej ni najti. Drugače povedano, posedujejo večino najboljših slovenskih vin, a ne tvegajo z neznanimi okusi in kapljicami. Imajo pa, to je treba reči, neverjetno množico vin na kozarec.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Restavracija Manu
Moste 101, 4274 Žirovnica
Telefon: 070 547 293