V času epidemije je v Mariboru ugasnila restavracija Rožmarin, ki je dolga leta veljala za eno najboljših pri nas. Kako bo naprej, ni jasno, jo je pa uspešno nadomestil veliko bolj specializiran in manj raznolik Steakhouse.
Takole od daleč se zdi, da sta bili v zadnjih nekaj čudnih letih kljub vsem ukrepom in omejitvam vsaj dve gostilni v Mariboru vedno polni. La Pizzeria in Steakhouse. Obe se držita bivšega Rožmarina in obe sta del sistema bivšega gostinca in aktualnega župana, ki je pred leti vodil kulinarično prenovo Maribora. Picerijo publika pozna po velikih in okusnih picah, ki sicer nimajo tipičnega napolitanskega pridiha, Steakhouse pa je, kot že ime pove, raj za mesojedce.
Predvsem pri izboru hrane Steakhouse nima takšne širine, kot jo je imel Rožmarin, se pa zlahka meri z njim, ko gre za ponudbo vina. Tudi šampanjcev. Na kozarec strežejo šampanjec Telmont Grande Réserve za več kot sprejemljivih šest evrov. Jasno, cene vin so tudi v Steakhuosu prijaznejše kot v Ljubljani in drugih turističnih centrih, verjetno tudi zato, ker so bili pri Rožmarinu vedno tudi trgovci z vinom. Predvsem s prestižnejšo kapljico.
Na eni najboljših vinskih kart pri nas je tako kakšnih 100 etiket šampanjcev, pa 20 chardonnayjev, 10 renskih rizlingov in tako naprej po Sloveniji. Največ vin je iz Štajerske, veliko je primorskih vin, a za naše razmere je res veliko tujih vin. Jasno, jedca razkošnih kosov govedine zanimajo toskanci in bordojci. Na svojem mestu je Petrus 2004 za zmernih 2600 evrov, ob njem pa je iz Pomerola na srečo tudi nekaj cenejših priložnosti, recimo Chateau Gazin 2012 za 120 evrov, ki so mu Parkerjevi ocenjevalci namenili visokih 95 točk.
Jasno, pri vinu je še kar nekaj cenejših rdečih priložnosti in Steakhouse res ponuja precej lepih idej za druženje mesa in vina. Navsezadnje gre za eno redkih priložnosti, ko natakarji tatarski biftek zmešajo pri mizi. Da, Steakhouse je še vedno prestižna restavracija, kakršnih pri nas, še zlasti odkar je v Ljubljani ugasnil Kralj žara, ni več najti. Pa ne govorimo samo o vinu, podobno je recimo z vrhunskim oljčnim oljem, ki ga kupujejo v Španiji, z oblikovanjem prostora in, jasno, z mesom. To prihaja iz znanih govedorejskih krajev po vsem svetu, doma pa prisegajo na KZ Rače, ki velja v teh koncih Slovenije za pravi naslov za meso.
K tatarskemu bifteku (21 evrov, bolj za tri kot dve osebi), ki ga rahlo spektakularno zmešajo pri mizi, dodajo običajne sestavine, inčune, kapre, šalotko, zeliščno maslo, jajce, dijonsko gorčico, sol, poper in olje. Božanski namaz je le rahlo pikanten, a sočen, sočnejši, kot bi si predstavljali. Boljšega pri nas težko najdete.
Da tatarcu ne bi bilo dolgčas, narežejo izbor domačih in tujih sirov (10 evrov), pri katerih pa je izvor – “parmezan, goriški, nanoški, zeliščni, panonski in bergkäse” – rahlo negotov. V pomoč so bili čebulna marmelada, orehi in suho sadje.
V lokalih, kjer je v hladilnikih toliko govedine, ne bi smela biti slaba niti goveja juha, in res je bila okusna, vprašanje, ali še kje v Mariboru pripravijo tako dobro. Goveja juha (tri evre) je bila s palačinkami, kolerabna pa s tartufi, ajdovo pokovko in zeliščnim oljem. Čeprav juhe sploh niso bile slabe, smo se po pričakovanjih najbolj veselili mesa, v zadnjem času smo namreč v Steakhousu že pokusili več zanimivih kosov.
Chefi se radi hvalijo z različnimi rezi in pasmami govedine, da o posebni peči niti ne govorimo. Na voljo so ameriško, nemško, irsko, škotsko in seveda naše štajersko meso, ki je, če smo prav razumeli, najcenejše. Govorimo seveda o govedini. Čeprav imajo za tiste, ki je ne jedo, bolj malo drugih možnosti.
Na našo mizo je prispela jed z imenom file (62 evrov). Pol kilograma zorjenega mesa, ki zadošča za dve osebi, je prispelo v dveh kosih: eden je slovenska simentalka iz zadruge v Račah, drugi prihaja iz Združenih držav, gre za pasmo black angus. Slovenski kos se je zdel mehkejši, morda celo bolj sočen, ameriško meso pa bolj prefinjeno in aromatično. V pomoč so nam bili zeliščno maslo, motovilec z bučnim oljem in jajcem ter pečen krompir z, logično, rožmarinom. Mimogrede, ob mesu namesto klasičnih ostrih nožev dobite priročne mini sekirice.
Izbor sladic je skoraj preveč klasično oziroma generično moderen. Mi smo se razveselili slivovega zavitka z obilico smetane in vanilje pa tudi konkretnega odmerka slane karamele, vanilje in lešnikov z mednarodnim imenom snickers. Na kozarec so za zraven našli simpatičen, ravno prav sladek trideset let star portovec Poças Colheita.
Povzetek
Del sistema mariborskega Rožmarina, ki se odlikuje z najboljšimi mesninami. Imajo pršute, tatarske bifteke, sire, juhe in celo testenine ter solate, a v glavni vlogi je govedina iz različnih delov sveta, ki jo znajo speči. Za hrano pripravite okoli 50 evrov na osebo, večina gre seveda za meso.
Vinska karta je med najpopolnejšimi v Sloveniji. Ob množici slovenskih vin so izpostavljena najboljša, lahko tudi draga rdeča vina iz Bordeauxa, Toskane, Piemonta …
Ocena: 4/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 5/5
Ambient: 4/5
Steakhouse Rožmarin
Gosposka ulica 8, 2000 Maribor
Telefon: 02 234 33 21