Tončić je kmetija domačih dobrot v istrskih hribih, kamor pridete po vijugasti poti iz Livad pod Motovunom, sicer pa je od slovenske meje oddaljena le nekaj kilometrov.
Trudimo se, da bi v rubriki Po domače zastopali le najboljše in ne predrage slovenske gostilne, toda usoda pa tudi kakovost in cene nas včasih zapeljejo čez mejo. A le nekaj korakov. Tokrat smo se zapeljali proti jugu.
Oglejte si tudi: Najboljše restavracije in konobe v hrvaški Istri
Prišepetovalec nam je zatrdil, da bomo jedli stvari, pridelane na kmetiji, in da cene ne bodo tako visoke, kot smo v zadnjem času navajeni. Po drugi strani smo v kratkem telefonskem pogovoru, ko smo rezervirali, ugotovili, da ekipa, ki vodi lokal, do šestih dejansko dela na kmetiji. In potem se loti kuhanja v urejenem lokalu, ki gosti predvsem italijanske in slovenske goste. Morda tudi zato govorijo solidno slovenščino, da o italijanščini niti ne govorimo.
Ombolo in vložene bučke
Visoko v istrskih hribih je bilo tisto popoldne že kar hladno, zato so pri Tončiću zakurili v kaminu. Vonj ognja se je povezal z vonjem zelišč, ki so jih sušili v glavni jedilnici, in na kmetiji, ki konec tedna postane gostilna, je bilo vse pripravljeno za zanimivo pojedino.
Začeli smo s hladnimi mesninami in siri, ki so jih pospremili z domačo malvazijo in rdečo mešanico merlota z refoškom. Čeprav, to je treba reči, k Tončiću turisti ne hodijo ravno na vino. V glavni vlogi, še posebej na začetku, so domače mesnine. Istrski pršut, ombolo, domača klobasa, izvrstna vratovina … Pomembno vlogo imajo spremljevalci: vložene bučke v oljčnem olju, kravji sir in prav poseben domač kruh, ki pomagajo k zmagi prvega krožnika ali bolje prvih krožnikov.
Mimogrede, kar nekaj je jedcev, ki se v začetku odločijo za domače žganje, naš načrt ni bil tako ambiciozen. Na kmetiji Tončić se je enostavno treba posvetiti hrani, ki jo v veliki večini pridelujejo doma.
Fuži in njoki v glavni vlogi
Pri toplih predjedeh so v Zrenju visoko, celo boljši kot pri hladnih. Frtalja (po naše bi bila to lahko omleta) s tartufi je celo bolj jajčna jed, kot bi pričakovali, gobova juha je po drugi strani gosta in bogato opremljena z ocvirki, pardon, s hrustljavo panceto.
Izvrstni predjedi, ki ju je mogoče obogatiti z oljčnim oljem (leccino in pendolino), ki ga kuharica nabavlja pri sosedih. V isti seriji smo sicer pokusili še domače fuže, testenine, ki so jih polili z govejim golažem in nanje naribali sir, podobno kot pri njokih z divjim prašičem.
Jasno, pri obeh jedeh je dosežek tudi to, da jedec na koncu krožnik pomaže s kruhom. Porcije testenin sicer niso velike, je pa dejstvo, da jih lahko pokusite več. Vse štiri naštete tople predjedi so bile takšne, da bi jih lahko še enkrat jedli, vsaka od njih je imela svoje posebnosti, skupaj pa so tvorile rdečo nit kmetije.
Ovčke v ogradi, vrat na mizi
Pri Tončiću je ponudba jedi omejena. V vsaki seriji, hladne, tople, glavne in sladke jedi, imajo zgolj nekaj jedi. Pri glavnih jedeh imajo tako samo tri oziroma štiri možnosti. Svinjsko vratovino, jagenjčka in govedino, kot florentinca ali kot rostbif. Zaradi dejstva, da smo njihove ovčke videli v ogradi, ko smo prihajali na kmetijo, smo si bili edini, da jih ne bomo jedli. A tudi pri svinjini in govedini nismo naredili napake.
Svinjski vrat s tartufi je bil pripravljen brez najmanjše napake. Tudi bogata in skoraj nasitna omaka iz parmezana je bila izvrstna. Spremljava, domač krompir in sveža paprika, pa je zadostovala tudi za srečanje z govedino, rostbifom, ki je skupaj s svinjino zaokroževal velikanski krožnik velikega finala istrske turistične kmetije. Morda je rahlo zmotila solata, ki je bila za naš okus skoraj preveč okisana, a takšna, kot se je jedla včasih, z domačim kisom, ki ničesar ne prepušča naključju.
Torte, kuminovo žganje in divji prašiči
Pri sladicah se naslanjajo na torte, vsaj na našo soboto, ko so okoli osmih že začeli množično prihajati pregovorno pozni gostje iz Italije, je bilo tako. Čokoladna torta je bila s praženimi lešniki, maskarponejem in karamelo. Druga, ki so jo spekli in opremili, je bila s korenjem, mandlji in karamelo, pa še pito z vinogradniškimi breskvami so narezali.
Kaj naj zapišemo? Tudi torte niso zaostajale za predhodnimi jedmi. Sladke, bolj kot smo navajeni v naših krajih, ja, tudi nasitne, a pripravljene, da se odraslemu človeku, ki ni več zaljubljen v sladkarije, vrne okus iz mladosti. Še dobro, da imajo na koncu žganice, ki požgejo preveč hrane, ki se je nabrala v kakih treh urah zabave. Kuminovo žganje je bilo v glavni vlogi, pomagala je biska, menda skrivnostni napitek večera.
Človeku je kar malo žal, ko mora v dolino, a na srečo pri Tončićevih nismo veliko pili, sploh pa ne preveč. Ali pa, konec koncev nas je nekje na poti obkolil dober ducat divjih prašičev, ki se niso in niso hoteli umakniti v gozd, kamor bojda sodijo. Ali vedo, da smo njihove sorodnike pojedli skupaj z njoki? Saj res, kaj storiš, ko avto obkoli petnajst divjih prašičev? Počakaš, še malo počakaš in še malo počakaš, potem pa gredo najprej desno, se vrnejo in potem gredo levo med grmovje in dokončno spraznijo ozko cesto.
Ponudba
Pri Tončiću imajo kmetijo odprtih vrat, ki ponuja vse, kar pridelajo doma, in še nekaj stvari, ki jih dobijo od sosednjih kmetov. Hladne mesnine, siri, fuži, njoki, divjačina, jagnjetina, tartufi, oljčno olje … Prava istrska pojedina.
Vina
Vinska kapljica pri Tončićevih ni najpomembnejši del ponudbe. Ko smo jih obiskali, so imeli svojo malvazijo in z refoškom pomešan merlot. Korektni vini za evro na kozarec za širšo potrošnjo.
Cene
Ko gre za tartufe in boljše testenine, v Zrenju niso zelo poceni, a še vedno ne predragi. Sicer pa so testenine po okoli osem evrov, narezek mesnin, sirov in zelenjave okoli deset evrov, govedina okoli 15 evrov in torte po štiri ali pet evrov. Je pa dobro, če ste v družbi, ker radi strežejo več stvari naenkrat. To stroške še malo zniža.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.