V zgradbo ob Ljubljanici, kjer je bila nekoč solidna picerija Čerin, še nedavno pa italijanska restavracija Capriccio, se je pred kratkim vselila restavracija Baščaršija.
Gre za že drugo podružnico mariborske restavracije, ki razvija balkanski, bosanski ali kar sarajevski slog kuhinje. Lahko bi rekli, da gre za še en lokal v množici takšnih ali podobnih balkanskih, ki jih Ljubljančani in turisti, ki pridejo k nam, očitno lahko napolnijo. V nedeljo, ko smo se tam kar obilno najedli, je bil lokal po kakšnem mesecu od odprtja že povsem okupiran.
Morda bi lahko rekli, da dober glas seže v deveto vas, a niti mariborska centrala Baščaršije niti koprska podružnica nista imeli ravno najvišjih ocen na spletu, zato si je vredno postaviti vprašanje, zakaj se je ljubljanska Baščaršija v tako kratkem času tako usodno prijela.
Enostavno: cene so veliko nižje kot v okolici. Samo za primer, cena porcije čuftov v Stari Ljubljani je v povprečju trikrat višja kot v Baščaršiji. Je pa res, da mariborski Balkanci pri jedeh niti za trenutek ne komplicirajo, vsak dodatek, recimo ajvar, zaračunajo posebej. Lepinje so sicer boljše kot pri Čadu, a niso niti blizu najboljšim ljubljanskim. Na splošno bi jim lahko očitali generičen jedilnik in okuse, po drugi strani pa: že dolgo nismo pokusili baklave, ki bi bila tako po našem okusu.
Še več, že dolgo nismo bili v lokalu z balkansko kuhinjo, ki bi bil tako urejen, tako čist, redko kje pri nas srečate tako prijazne natakarje in verjetno nikjer ne morete slišati tako natančno izbrane muzike bivših republik (Bijelo dugme, Zana, Plavi orkestar, Zdravko Čolić). Če prištejemo še obilne porcije in dejstvo, da v Ljubljani gostilne niso več nujno odprte ob nedeljah, je razlogov, zakaj je bila v nedeljo v lokalu takšna gneča, več kot dovolj.
Da ne bo nesporazuma, Baščaršijo smo obiskali trikrat, preden smo se odločili za tale zapis, saj je v enem zamahu praktično nemogoče pokusiti vse njihove jedi. V vsakem primeru svetujemo, da najprej vzamete njihovo hladno ploščo (19 evrov), ki je izredno podobna tisti, ki smo jo nekoč jedli v Sofri na Dunajski.
Nasitni uštipci, po naše slane miške, na plošči sodelujejo s prekajeno govedino in govejo salamo, zraven gresta beli sir in seveda kajmak, ki je morda malce kompaktnejši, manj mazljiv, kot smo navajeni. V vsakem primeru je to porcija za kake tri krepke odrasle osebe. V tej fazi omogočajo tudi vegetarijansko opcijo, pri kateri sta ob uštipcih na plošči le sir in kajmak. Imajo pa tudi bogate juhe, solidno, kar obilno in okusno telečjo ter begovo čorbo, obe postrežejo z lepinjo. Vsaj prva od omenjenih enolončnic je dovolj velika tudi za kakšno hitro kosilo.
V ljubljanski izpostavi Baščaršije imajo malce enostavnejše menije kot konkurenca, predvsem bi kdo lahko pogrešal pite. Po drugi strani je opaziti, da stavijo na velike plošče, na kateri skozi različne kombinacije postavijo sudžukice, čevapčiče, pleskavice, kajmak, ražnjiče na sabljah, pa tudi zeniški (polnjen in ocvrt puranji) zrezek ali izkoščičena piščančja bedra. Za ljubitelje enolončnic, da ne pozabimo, imajo pozimi tudi sarme, v našem letnem času pa so že polnili izvrstne dolme, torej papriko, bučke in čebulo.
Še eno čorbo ali prilogo moramo omeniti. To je prebranac, ki ga, kot smo prebrali, pripravljajo iz makedonskega fižola. Kot vsi drugi gostje smo ga pokusili v neformalni degustaciji. Prvi, menda starejši recept je zapovedoval manj začinjeno in bolj gosto prilogo, drugi, novejši recept je bil bližje kakšni enolončnici, bil pa je tudi veliko bolj pikanten.
Pokusili smo tudi čevapčiče, pleskavice in sudžukice (za dve osebi na plošči Baščaršija za 26 evrov), pa se nam zdi, da je manjkalo ravno to, malce pikantnosti, še posebno pri klobasici. Po drugi strani si upamo trditi, da so lepinje, ki spremljajo tako mesnine kot čorbe, boljše, ko se podružijo z maščobo na žaru. Mimogrede, za občutek pri cenah: deset čevapčičev z lepinjo in čebulo stane 8,50 evra, polovična porcija pa 5,20 evra.
Naj pred sladicama omenimo, da imajo v Baščaršiji tudi nekaj vina. V večini gre za naše Gašperja, Hergo in Vinakoper, iz Bosne sta žilavka in blatina iz kleti Škegro. Imajo pa ob tem pol ducata hišnih žganic, če morate umiriti prebavni sistem. Kar je navsezadnje zaželeno predvsem, če pokusite ne ravno majhno porcijo izvrstne baklave in za naše kraje malce neobičajno domačo bajadero s smetano. Slive z orehi in sladoledom so ugajale malo manj, je bila pa zato turška kava z orehovim ratlukom nekaj, kar je v Ljubljani vredno pokusiti.
Povzetek
Balkanska restavracija, ki se po Mariboru in Kopru skuša prebiti tudi v Ljubljani, v mestu, ki ima, kar se balkanske kuhinje tiče, nešteto možnosti. Velika prednost se zdi, da je Baščaršija zelo urejen in čist lokal, solidna pa je tudi hrana od čorb do sladic.
Vinska ponudba je zadovoljiva, čeprav ponujajo zgolj cenovno ugodna vina, je pa jasno, da bi za boljši občutek lahko ponudili tudi kak presežek.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 2/5
Ambient: 4/5
Etno hiša Baščaršija Ljubljana
Trubarjeva cesta 52, 1000 Ljubljana
Telefon: 0597 21940