Ekipa, povezana z legendarno kavarno Vatta in izvrstnim bistrojem Dom, se je naselila še v zamejski vasici Col in nas spet navdušila.
Najbolj neverjetno je dejstvo, da fantje in dekleta, ki se gredo gostinstvo in gostilne na tržaškem Krasu, prav nič ne komplicirajo, še manj filozofirajo. V skladu z modernimi trendi, ki vse bolj zapovedujejo solidne sestavine, enostavnost receptov in zmerne cene s kančkom prijaznosti, so odprli gostilno, ki lahko navduši vsakega gosta.
Nova lokacija ambicioznih zamejskih gostincev je Col nad Trstom, kakšnih pet kilometrov od Opčin proti notranjosti Krasa. Spomladi so prenovili in odprli gostilno na robu velike kraške vrtače s slikovitim pogledom na kraško naravo in zelenje, kot si ga želi utrujeni in vedno lačni popotnik. Popotnik, ki že na vratih dovolj neposredno izve, h komu je prišel. Vrteli so namreč Slovenija, od kod lepote tvoje, tudi na splošno je bilo največ Avsenikovih viž, sledili so Modrijani, Slaki in Čuki.
Da ne bo pomote, kljub mnogim elementom slovenske kuhinje je Brin še vedno tudi tipična italijanska gostilna, ki si ne dovoli banalnih napak. Na mizi je Sirkov kis, zraven je Rodičino oljčno olje sv. Kancijan. Na mizi je tudi razmeroma široka natančna vinska karta, ki najraje vidi kraška vina, le malo manj je vin iz Goriških brd. Jasno, imajo tudi nekaj šampanjcev in za odtenek več italijanske kot slovenske kapljice.
Med penečimi so med mnogimi rešitvami navijali za prijazno svežo, ne presuho penečo briško rebulo Canus (pet evrov na kozarec), v nadaljevanju smo pili eno najbolj zanimivih vin tržaške dežele, natančni chardonnay 2018 iz nam najljubše kraške vinske kleti Kante (45 evrov za steklenico).
D’Osvaldov briški pršut (12 evrov) je osnovna začetna jed v Brinu. Sladko mesnino strežejo brez vsega, lahko si pomagate le s kruhom. Mimogrede, prav neverjetno je, kako si je v zadnjih letih žepna pršutarna iz Krmina predvsem s svojimi izvrstnim pršutom podredila trg. Še pred nekaj leti je bilo D’Osvaldove mesnine mogoče dobiti zgolj v Sirkovi Subidi.
Podobno asketsko kot pršut postrežejo tatarski biftek s timijanovim maslom (15 evrov), meso je sijajno in seveda ne potrebuje težkih začimb. Jasno, med predjedmi je še nekaj klasik, karpačo, teletina s tunino omako, kot imenujejo vitello tonnato, jajce s poletnimi tartufi in sosedovim, Zidaričevim sirom. Nas pa je zelo zanimala bučkina pita, ki jo povežejo s sirovim fondijem in ocvrtim porom (10 evrov). Izjemna jed, ki je odprla nabor testenin.
Italijanska kuhinja, tudi tista s slovenskimi vplivi, običajno briljira pri toplih predjedeh. Zgolj pet možnosti ponujajo pri Brinu – raviole, špagete, dvoje njokov in kanelon, orjaško polnjeno palačinko, ki jo polijejo s pečenkino omako in nanjo naribajo sir in bučke. Za eno osebo? No ja, tudi dve bi se nasitili.
Le nekaj manj je raviolov, nadevanih z Zidaričevo skuto in baziliko, spodaj je bila bučkina krema. Okusen pa tudi likovno prepričljiv krožnik. Najbolj preprosti in znova odlični so bili veliki njoki s telečjo omako. Na vse testenine radi naribajo parmezan, je pa treba še omeniti, da testenine v Brinu stanejo 12 evrov, kar je za Slovenijo, kjer takšne jedi redko pripravijo tako natančno, pravzaprav poceni. Mimogrede, v deželi testenin smo si privoščili še špagete. Tudi v tem primeru bi lahko rekli, da vedo, kaj delajo. Ob koncu poletja so jih obogatili s tremi vrstami paradižnika, sirom stracciatella in baziliko.
Pri glavnih jedeh je zvezdnik florentinec, kilogram stane 70 evrov, kar je znova opazno ceneje kot recimo v Ljubljani, a so bili kosi, ki so jih imeli odrezane, preveliki za nas. Kot kuhinja, ki najraje kuha konec tedna, imajo na voljo tudi ocvrtega piščanca (12 evrov), na našem radarju pa se je, kot je pogosto v Italiji, znašel ljubljanski zrezek, s sirom in šunko polnjen telečji zrezek, za 16 evrov.
Skoraj malce presuh kos mesa je dobil na drugi strani konkurenco, klasično govejo taljato, natančno pečeno in sočno, medtem ko je zarebrnic mangalice tisto sobotno popoldne že zmanjkalo. Še dobro, da so na jedilniku naši priljubljeni, seveda preveč nasitni in gotovo tudi preveč redilni ocvrti krompirjevi kifeljčki, ki smo jih, kakopak, zmazali v rekordnem času. Mesnine spremlja tudi poznopoletna zelenjava in solata s fižolom, paradižnikom, kumarami in čebulo iz kalabrijske Tropeje.
Kaj pa sladice? Prva je bila zavatta, kremni rezini podobna sladica, značilna za teritorij, ki ga pokriva Brin. Zelo nasitna jed. Manj je bilo klasičnega furlanskega tiramisuja, ki ga postrežejo v kozarcu, medtem ko nas je v drugih kozarcih tešila amara, vse bolj priljubljena grenčica s Sicilije. Tudi sicer, če je le mogoče, preglejte njihov pisan izbor žganic, v katerem pred drugimi kraljujeta Storica in Nonino.
Povzetek
Prijazna podeželska gostilna na tržaškem Krasu, ki niti v enem trenutku ne komplicira življenja gostom. Jedi so prepoznavne, porcije zajetne, recepti enostavni, sestavine pa vsaj v večjem delu prestižne. Tartufi, teletina, govedina, najboljši siri. Pripravite 35 evrov na osebo.
Vinska karta je po eni strani enostavna, navezana na kraško okolje. Po drugi strani imajo na voljo tudi kak šampanjec, najboljše slovenske in italijanske etikete tudi iz Brd, nekaj malega je Piemonta in Toskane.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Gostilna Brin
Col 8, 34016 Repentabor (Monrupino), Italija
Telefon: +39 040 977 8952