V zadnjem času smo obiskali nekatere zanimive kraške lokacije, ki potujejo od naziva turistična kmetija do naziva gostilna in spet nazaj. Nekje na tej poti je tudi gostilna Pri hribu v Povirju.
V časih, ko se v Ljubljani in drugih turističnih središčih prodajajo solatke po 15 evrov in več, smo obiskali še eno kraško nizkocenovno postojanko, ki dokazuje, da je mogoče najti tudi nekoliko cenejše rešitve. Moramo pa gostilni v Povirju že takoj na začetku očitati, da nima vinske karte, kar bi bilo zlahka rešljivo.
Tako pa je šef našteval Sanaborjevo penečo malvazijo, teranovo penino, Koglove mehurčke, briško penečo penino in morda še kaj, prehitro je šlo mimo. Potem so bili tu še Koglova bela zvrst, Benčinov sauvignon, ki smo ga pokusili, pa Pulčev briški cabernet sauvignon, Pupisov kiselkast teran in malvazije Pucerja s Puč, Pucerja z Vrha in tudi Štembergerjeva. Mimogrede, tudi olje na mizi prispeva Pucer z Vrha.
Toliko za uvod o povsem solidnem vinu, ki je na voljo v lokalu, kjer ob koncu tedna ni prostih mest in kjer je kot nekoč v času meje med državama veliko več italijanskih kot domačih ljubiteljev kraške ponudbe hrane. Čeprav bi se znalo to – tudi zaradi cen – počasi spet obrniti.
Sosedov na roke rezan pršut
Med hladnimi predjedmi so Pri hribu najbolj ponosni na sosedov na roke rezan kraški pršut. Res je takšen, kot mora biti, da se stopi v ustih, družbo mu na velikem krožniku lahko dela še nekaj drugih mesnin, na našem je bil recimo ombolo, nekaj pancete, domača salama in tradicionalni kozji sir, doma vložene okisane gobice, olive in kisle kumarice v brinovih jagodah.
Narezek, ki ga naša ekipa ne more odkloniti, še zlasti ne v tradicionalnih kraških postojankah. Pršut vas bo stal deset evrov, povezan z drugimi mesninami pa je nekaj cenejši. V Povirju pa imajo tudi široko serijo hladnih ribjih dobrot (hobotnica, bakala, kapesante, gamberi), ki jih prav tako lahko združijo na enem krožniku (15 evrov). Bil je še februar, na mizah so sramežljivo sijale mimoze, sezona gob se še ni začela in svežih jurčkov, po katerih slovijo, še ni bilo v ponudbi. Zato smo se držali mesnin in aktualne, praktično še zimske zelenjavne ponudbe.
Mineštra s koruzo kot enolončnica
Tako lahko razumete tudi veliko porcijo mineštre, ki jo ob gomoljni zelenjavi bogatijo s koruzo. Skoraj enolončnica, ki s štirimi evri ne prekorači niti najnižjih proračunov. Še cenejša je goveja juha, ki jo pripravijo z rezanci, pri obeh pa se ponudijo, da jih potresejo s parmezanom. Lahko, so pa potem to že zelo krepke juhe.
Pri hribu je ena tistih gostiln, ki prisega na rezervacije, zato jih morate pred obiskom, še posebno ob sobotah in nedeljah, nujno poklicati, da ne ostanete pred vrati. Kar bi bilo škoda, saj potem ne morete jesti njihovih testenin in drugih toplih predjedi.
Če vzamete tris (osem evrov), vas bodo skušali prepričati s polento z divjačino, velikimi domačimi njoki v živordeči domači paradižnikovi omaki in rezanci z gobovo omako. Trio je izginil s krožnika, kot bi mignil. Če ne bi vsega po malem, lahko naročate tudi posamezne jedi, testenine so po sedem ali osem evrov, če jih povežejo s škampi ali tartufi, se seveda konkretno podražijo.
Ravno pečena telečja krača
Naj še enkrat omenimo, da so Pri hribu, bolj kot smo na Krasu navajeni, zelo povezani z ribami. Kilogram brancina ali romba gre za 45 evrov, mi pa smo si želeli pokusiti kaj bolj celinskega. Jasno, na voljo so vse vrste pečenk in zrezkov po deset evrov, pa tudi nekaj dražjih mesnin. Naš izbor je bil nekaj manj značilen. Zaželeli smo si namreč telečje krače, ponudili so jo, ker so jo ravno spekli, porcija, ki bi marsikje zadostovala za dve ali morda tri osebe, v Povirju stane več kot znosnih 14 evrov.
Prepričali so nas, da je sicer izjemna krača najboljša s špinačo na maslu in z radičem iz bližnje njive. Ni, da bi se upirali, je pa res, da smo namesto kraškega terana zraven raje pili soliden briški kabernet. Kar velja tudi za tisti del omizja, ki se je lotil zelo natančno pripravljenega rostbifa, enega najbolj slastnih v zadnjem času.
Sladka povirska kremna rezina
Če boste pravočasno rezervirali in dobili mizo Pri hribu, morate nujno pokusiti njihovo kremno rezino. Če jo dobite, vam zagotavljamo, da je slajša od blejskih sester, rumena krema je bolj rumena, nekaj širši je smetanast del in na krhkem testu je skoraj gotovo več mletega sladkorja. Ne govorimo, da je boljša, bolj po našem okusu pa je gotovo bila. Hitro smo jo snedli.
In presenečenje, ob vseh tortah, strjenkah ter ruladah z orehi in bučnimi semeni se je med najboljše jedi popoldneva uvrstila jabolčna pita. Težko je razložiti, zakaj, bila je ravno prav sladka in ravno prav osvežilna, dejstvo je, da tako dobre ne pripravijo povsod. Podobno kot povsod nimajo tako močnega brinjevca. Če ne vozite, ga morate pokusiti.
Ponudba
Gostilna, ki smo jo pred časom že obiskali in navdušeno ugotavljali, da je ponudba sicer enostavna, toda kraške jedi, ki jih ponujajo, so enostavno izvrstno pripravljene. Pa naj gre za testenine, pršut, pečeno meso ali sladice.
Vina
Več kot kraških imajo istrskih in briških vin. Škoda, da jih ne povežejo v vinsko karto, ki bi omogočala lažje odločanje gostov. Ob mesu je šel lepo Pulčev kabernet, podobno je ustrezal njegov sauvignon. Oba sta evro za kozarec.
Cene
Morda so celo na Krasu nekaj cenejše gostilne, a kombinacija juhe in dveh jedi tudi Pri hribu ne presega nujno dvajset evrov.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.