Iz središča Kopra je, če verjamete spletnim zemljevidom, do Vanganela z avtom kakšnih 13 minut. Ta urbana istrska vasica se lahko pohvali z gostilno, kakršnih je pri nas premalo.
Vanganel je istrska vas, predmestje glavnega mesta Istre, ki je bila na večer našega obiska še posebno simpatična, s soncem obsijana. A naša odprava si naselja in njegove okolice, ki sta vsaj malo tudi turistične narave, ni pretirano ogledovala, malce smo zamujali v gostilno, ki je bila, kot se je pozneje izkazalo, tisto popoldne in večer dodobra napolnjena. Navsezadnje so imeli tudi nekaj skupin, v našem času smo dvakrat slišali značilno prepevanje “vse najboljše za te …” in videli natakarje, ki so nosili torto s svečkami.
Oljka ima zelo raznoliko publiko: od nogometnih zvezdnikov do slavljencev s skupinami, od poznavalcev, ki si želijo domačega gostilniškega vzdušja, do vaščanov, domačinov, ki imajo posebno mizo ob točilnem pultu, na kateri piše, seveda, da je za domačine. Takšni točilni pulti prinesejo v lokal več živahnosti in domačnosti kot sto turistov, a jih bog ve zakaj v slovenskih gostilnah počasi ukinjajo.
Prav posebne fokače in veliko domačega olja
Pri Oljki na žalost nimajo vinske karte, goste pa radi usmerjajo k hladilnikom, kjer je morda celo več briških kot lokalnih vin. Monterosso, Zaro, Gordia in Klenart izgubljajo bitko z največjo briško kletjo, Ščurkom in Bjano. Vseeno smo se odločili za malvazijo Pristna Pucerja z vrha, ki ni povsem lahko, hkrati pa ne ravno komplicirano vino. Pri obilnih glavnih jedeh smo jo zamenjali s Sterasovim shirazom.
Na mizo smo dobili tri olja, domačega iz oljarne Toškan, neverjetno okusnega znamke Histria iz bližnjega Bošamarina in oljčno olje terra magica estate. Občutek smo imeli, da je teh olj še več in da jih nalivajo brez vsakih omejitev, navsezadnje gre za gostišče velikih porcij.
Pri trisu mesnih predjedi je v glavni vlogi piščančja jetrna pašteta s prahom iz bučnih semen in malinovo marmelado. V pomoč je tatarski biftek, ki ga pripravijo s povečanim odmerkom kaper in masla, trojico zaključuje karpačo iz dimljene govedine s kremo iz burate. Sijajno kombinacijo še poudarijo olje, domači kruh in seveda fokača, za katero se zdi, da je stranski produkt njihove paradne glavne jedi – ombola v testu.
Se je pa treba paziti, olje in fokače lahko jedca precej oddaljijo od cilja, cilj pa seveda jasen, pojesti štiri serije jedi. Hladne in tople predjedi, glavne in sladice.
Zelo mesni istrski bobiči
Na tej poti so tudi bobiči (pet evrov), istrska enolončnica, ki ima v vsaki pravi istrski postojanki drugačen recept in malce drugačen okus. V zadnjem času smo največkrat jedli zelo vegetarijansko različico te jedi, v Vanganelu pa nasprotno. Tako mesnih bobičev nismo dobili še nikoli.
Verjetno so si mislili, če bi hoteli manj mesno čorbo, bi naročili ribjo juho na rdeče, ki je bila tistega popoldneva, ki se je počasi obračalo v večer, prav tako na sporedu njihovega toplega programa.
A če ste mislili, da so bobiči najbolj mesna in najbolj nasitna jed ponudbe, se gotovo niste soočili z najdražjo in najbolj bogato predjedjo. To so izvrstni fuži s tartufi in govedino. Delili in razdeljevali smo jih, a težko bi našli človeka, ki ob tako bogati in nasitni predjedi lahko še kaj poje. Je pa cena več kot 20 evrov tudi izredno visoka.
Hišni zvezdnik: ombolo v testu
No ja, treba je reči, da je našo družbo, dokler je še kaj na mizi, težko premakniti, še zlasti če smo v družbi tako solidnega vina, kot je Sterasov shiraz. Kljub nasitnim uvodom je bilo povsem jasno, da bomo pokusili ombolo v testu, ki skupaj z različnimi prilogami tvori paradno disciplino lokala. Kot krofi na Trojanah ali kremne rezine na Bledu.
Vsak kos v testo oblečenega mesa, ki ga lahko pojedo dve ali tri osebe, je skoraj unikaten, tudi zaradi oblike, predvsem pa zaradi nadevov. Naše omizje je naročilo najpopularnejšo različico s pršutom, mocarelo in paradižnikom ter se prepričalo, da lahko jed, ki stane 14 evrov, nahrani vsaj tri osebe. Si je pa težko predstavljati, kaj bi bilo, če bi si naročili bogatejše priloge (recimo s tartufi in salamo), morda bi celo omagali …
Mimogrede, ob ombolih so imeli pri glavnih jedeh na voljo še svežega jastoga, ki ga strežejo s testeninami, telečjo in svinjsko kračo ter telečji hrbet.
Sladice po italijansko in žganice po istrsko
Tudi pri sladicah v Vanganelu ne popuščajo v svoji filozofiji poceni in nasitno. Le da je v nasprotju s športnim vzdušjem, ki vlada v jedilnicah, ko vsi navijajo za naše na TV-ekranih, pri sladicah opaziti velik vpliv bližnje Italije. Saj veste, panakota, tiramisu … Panakoto smo naročili s sladko, skoraj presladko karamelo, malce bolj poseben in zelo okusen pa je bil pistacijev sufle.
In to je bilo na koncu dovolj tudi za izkušene jedce, kakršni smo pri naši mizi. Navsezadnje so nogometaši Kopra prišli vsaj eno uro za nami in vsaj eno uro prej odšli. Naslednji dan so imeli pomembno tekmo in si v nasprotju z našim omizjem niso privoščili domačih žganic.
Čeprav, če imate prevoz, priporočamo tako žižole kot rudo, tako zorjeno kot bolj svežo grapo. Če ne pri mizi, pa na terasi.
Ponudba
Lahko bi rekli, da je Oljka iz Vanganela najbolj nenavadna gostilna, kar smo jih v zadnjih mesecih predstavili v naši rubriki, ki gosti prijazne, domače in ne predrage lokale. Dobite vse tradicionalne istrske jedi, tudi nekaj pic, predvsem pa njihovo hišno jed ombolo v testu. Če kje, se boste v Oljki ob konkretnih porcijah dobro najedli.
Vina
Pri Oljki imajo širok spekter vin (ob primorskih do briških in istrskih, najdete celo šampanjce in dolenjce), zato je prav škoda, da jih ne natisnejo na kak list papirja. Posebno poglavje so domače žganice in kadilnica, ki kadilcev ne spreminja v drugorazredne državljane.
Cene
Težko je izračunati, koliko stane večerja v Vanganelu. Če boste vzeli zgolj ombolo v testu, kakšno solato, bobiče in sladico, boste plačali okoli 25 evrov.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.