Nobenega dvoma ni, da stari del Ljubljane postaja center slovenskega turističnega vrtiljaka, na katerem ni prostora za povprečne slovenske goste. Eden od generatorjev takšnega turizma je že dolga leta gostilna Sokol.
Pri Sokolu so sistem neproblematičnega hranjenja za tuje goste razvili do skrajnosti: natakarji ne pozdravljajo v slovenščini, ampak v angleščini, ker je to bolj praktično. Rezervacij na enem od največjih gostinskih vrtov pri nas, kot smo se v Ljubljani že navadili, ni, ker bi bilo to zamudno, hkrati imajo na voljo kratke in učinkovite menije za skupine, za lačne goste, ki pridejo z avtobusi.
Naprej: člani sicer ene najbolj uigranih natakarskih ekip v Sloveniji so tudi poleti oblečeni v zanje zagotovo pretople gorenjske narodne noše. Za poleti bi jim lahko privoščili vsaj primorske ali belokranjske. V ozadju se vrti komaj prebavljiva, malce preglasna slovenska turbo narodna glasba, pri kateri so v času našega obiska izstopale povezane popevke kralja takšne glasbe Brendija. Kot bi hoteli reči, glejte, tole je avtentična Slovenija.
Ponudba pri Sokolu je enostavna, čeprav temelji na klasični slovenski, bolj zimski kot poletni hrani. Kljub klobasam in zelju, kolinam, ljubljanskemu zrezku in tudi kmečkemu krožniku ne pozabijo na bolonjske testenine, ocvrte lignje in šopsko solato. Jedi so pripravljene enostavno, celo poenostavljeno, a zaradi tega pri ceni niti približno ne popuščajo. Treba pa je priznati, da je konkurenca, ki pritiska z vseh strani Stare Ljubljane, naredila svoje: pri Sokolu so od našega obiska napredovali, kar se pozna predvsem pri vinski karti, kjer je veliko možnosti, da boste našli kaj dobrega.
Začeli smo s sicer povprečno Puklavčevo penino 7 numbers brut za velikih pet na kozarec. V območju penin imajo še nekaj penečih vin, tudi Bjano in Baguerija, a jih na kozarec ne odprejo. K penini smo naročili malo ploščo mešanih mesnin in sirov (16 evrov), posebej še sire (15 evrov) in posebej hišne namaze (11 evrov).
Mesnine so bile povprečne, na plošči ni bilo kakšne izvirnosti: pršut, suha govedina, salama, gobice, kumarice, siri, jajce, za volumen obvezna rukola; morda je bila še najbolj zanimiva piščančja pašteta s figami in pršutom, a tudi ta okus ni prepričal. Povprečno.
Pri sirih so se stvari zapletle – tako v scenosledu kot na končnem računu obljubljajo Pustotnikove in Planikine sire, a so nas obvestili, da Pustotnikovih tisti dan gotovo ni, naše omizje pa tudi ni bilo povsem prepričano, da so bili dimljeni sir, brie, tolminc in zeliščni sir res iz kobariške mlekarne.
Kaj pa namazi? Spet malce preveč generični, pa naj gre za piščančjega s figo in pršutom, skuto z bučnimi semeni in oljem ali divjačinsko pašteto, ki so jih v kepicah postavili k paradižniku, kumaricam, rukoli in olivam.
Zraven je bil svež bel kruh, gotovo zvezda popoldneva, časa, v katerem je avgusta mogoče dobiti mizo pri Sokolu. Zvečer ali v času kosila je to seveda veliko težje. Ko govorimo o zvezdah omizja, je bila to tudi bela zvrst De Baguer, ki jo za 40 evrov za steklenico odprejo pri mojstrih turističnega prehranjevanja.
K temu paradnemu vinu Kleti Brda smo pojedli nekaj predjedi oziroma juh. Ugajala je bogata goveja s koščki govedine, solidna je bila gobova v kruhovi skodelici (osem evrov), pri bučni pa nismo imeli sreče – ponesrečila sem jim je, bi lahko rekli. In dodali, da naj kruhove kocke, preden jih vržejo v juho, tudi popečejo, ne samo posušijo.
Za več kot ugodne štiri evre in pol so nam prinesli cabernet sauvignon Bagueri iz briške kleti. V vinskem delu karte je še nekaj solidnih rdečih vin, na kozarec pa jih ni ravno veliko. Potem smo spraševali po dunajskem zrezku in povedali so nam, da telečjega, kot je v originalu, nimajo, in da se ocvrtemu mesu samo reče dunajski zrezek, ker se je ime dobro prijelo. Petnajst evrov boste dali za ne preveliko verzijo ocvrte svinjine ali purana s pomfritom.
Naše omizje se je zadovoljilo z majhnim filejem brancina, menda slovenskega, ki je bil malce presuh in, kot še nekaj jedi v ponudbi, skoraj brez okusa. In pri tem ni pomagala kombinacija krompirja in blitve, v kateri skoraj ni bilo blitve (21 evrov).
Še malce manj sreče so imeli pri pripravljanju zelo prepečenih in neverjetno tanko odrezanih srninih medaljonov z višnjami, ki jih spremljajo prav tako tanki in nepretresljivi sirovi štruklji. Je bilo pa pri porciji za 24 evrov zraven, bog ve, zakaj, res veliko višenj.
Poskusili smo tudi telečjo pečenko. Za miniaturno, zgolj pol centimetra debelo meso s praženim krompirjem solidnega okusa, a gotovo s slabše pripravljeno omako kot pri bližnji konkurenci, so zaračunali 17 evrov.
Kulturo tankih štrukljev nadaljuje Sokol tudi pri sladicah. Za osem evrov smo dobili povprečne orehove štruklje z medom, ki niti približno ne dosežejo njihovih palačink. Zakaj ne? Del omizja je ugibal, da so bile palačinke ena redkih jedi, ki so jih pripravili sproti. Za šest evrov smo v hipu pomalicali eno najboljših sladic v Ljubljani.
Za konec je treba priznati, da imajo pri Sokolu redko širok izbor žganic, in če nimate težav s prevozom, imajo za kakšnih pet evrov, kar si srce zaželi, tudi pelinkovec in hišno viljamovko.
Povzetek
Najbolj turistična gostilna pri nas je v zadnjem času malce napredovala, verjetno gre to na račun konkurence, ki pritiska z leve in desne. Ponudba v Sokolu se zdi nekaj malega zmanjšana in še bližje nekakšni domači slovenski kuhinji. Imajo pa poleg razmeroma visokih cen in barvanja menija z mednarodno uveljavljenimi jedmi velike težave z okusi, ki se navadno preveč oddaljujejo od originalnih. Goveja juha in palačinke so najbolj ugajale.
Vinska karta je najbolj očitno napredovala. Največ je briške kleti, imajo Jakončiča, Erzetiča in celo Mlečnika ter kakšnega Štajerca, na kozarec pa solidno malvazijo Zaro.
Ocena: 2,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 3/5
Gostilna Sokol
Ciril-Metodov trg 18, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 439 68 55