Na italijanski strani Brd, le nekaj korakov od nekdanjega mejnega prehoda, kuha Antonia Klugmann, mojstrica, ki so jo že večkrat razglasili za najboljšo v Italiji. Ko se je pred leti preselila v te kraje, so se z ekipo še iskali. Zdaj so stvari postavili na svoje mesto.
Pravzaprav nas je tistega popoldneva še najbolj zmotila že kar malce nevarna makadamska cesta, kakšen kilometer nepredvidljivega rodea, ki obiskovalca pripelje pred restavracijo s hotelčkom, kjer stoji tudi visok žerjav. Lokacijo očitno prenavljajo, in če bog da, bodo v doglednem času v Vencu, oziroma v Jenkovem po naše, gostili veliko več hotelskih gostov.
Zaenkrat imajo le nekaj sobic in urejeno ter zelo dišečo restavracijo z jedilnico, polno rož in zelenja, pa seveda kuhinjo, ki je s steklom odprta za goste, ki si želijo mojstrico gledati pri delu.
Naj kar na začetku povemo, da je L’Argine a Vencò, čeprav je na vasi, daleč od velikih mest, tipična moderna italijanska restavracija z eno Michelinovo zvezdico. Urejena, z natančnim cenikom, široko vinsko karto, s prijaznimi in ustrežljivimi natakarji, ki po potrebi govorijo tudi slovensko, kar se pri nas ne zgodi nujno.
Klasičen meni kakšnih sedmih ali osmih jedi s pozdravi in tremi serijami sladic stane 100 evrov, vinska spremljava šestih kozarcev bolj lokalnih kot kakih drugih italijanskih vin 60 evrov. Na začetku je na kozarec na voljo tudi pol ducata penečih vin, tudi šampanjec je vmes, ter izjemna suha, a dišeča in bogata franciacorta La Via della Seta (12 evrov).
Na vinski karti kraljujejo vina iz Furlanije, še posebej z obeh strani Brd, ponudba je razmeroma široka in ne predraga. Cene se dvignejo, ko gre za prestižnejša vina Italije, Francije, Avstrije in Nemčije. Za izbirčne imajo celo nekaj Španije in Portugalske. Naša ekipa se je po kozarčku lombardskih mehurčkov vrnila na sosednje gričke, na katerih je svoj visoko alkoholen tokaj leta 2021 pridelala krminska klet Toros (50 evrov).
Ob mehurčkih je na mizo prispel zgodnji posladek, v Gravnerjevih samosvojih vinskih kozarcih so postregli velike briške češnje v češnjevem soku, ki so jim dodali ocvrto solato ter jih prelili s kombinacijo črnega čaja in ribeza.
Podobno sadno-zelenjavna je bila tudi jed z ocvrtim jajčevcem, ki ga premažejo z limono ter marmelado robide in bezga, nato pa posujejo s svežimi listi verbene. Lahko bi rekli, da gre za malce neobičajne jedi, je pa dejstvo, da so okusi izbrani in povezani. Na mizi je ves čas tudi izvrsten kruh, vsaj tako dober kot tisti pred leti pri Hiši Franko ali v ljubljanskem Ateljeju. Zanimivo pa je, da ga pri Klugmannovi ne povežejo ne z maslom ne z oljčnim oljem.
V naslednji seriji se pozabavajo z morskim listom v živozeleni pehtranovi omaki, ki mu dodajo sušene paradižnike v kančku paradižnikove omake. Druga topla predjed so sijajni, kot papir tanki rezanci, kuhani v gobovi juhi, v katere vmešajo različne lokalne gobe in gobice, predvsem pa močno dimljene jurčke.
Da je Italija, pa čeprav se iz Jenkovega bolj vidi Slovenijo, dežela najboljših testenin, so v našem primeru dokazali tudi z ravioli. Napolnijo jih z jagenjčkovo pašteto in jih v krožniku zalijejo z bistro jagnječjo juho, zašpičeno z viskijem.
Vse do te faze smo srkali soliden Torošev friulano, sledil je kozarec rdečega. Ponudili so dve lokalni možnosti, schioppettino oziroma črno rebulo ali lokalni, ne slovenski, refošk. Po premisleku se je sommelier odločil predlagati klet Orlando & Didone, ki v Praprotnu prideluje res izvrsten schioppettino. Dišeče, sadno, a močno alkoholno vino je dobilo družbo ocvrtega priželjca, ki mu za svežino priložijo zeleno solato z jabolčno omako in kisom. In treba je reči, da je Antonia Klugmann ena redkih kuharic, ki ji uspe pripraviti priželjc tako, da ni sluzast, skoraj tekoč, ampak ga spremeni v preprosto izvrstno ocvrto meso.
Hišni vinski svetovalec je tudi ob sladicah predlagal solidne rešitve, odločili smo se za sladko, a še vedno sadno rebulo iz kleti Villa Parens iz davnega leta 2014. Srečala se je s tremi serijami sladic. Najprej s kremo cikorije, ki jo prelijejo s trojčkom omak oziroma okusov: marelica, cikorija in bela čokolada. Nekakšen simpatičen hišni pogled na sorbet, ki mu sledi zeliščni creme brulee s sladoledom dimljene rikote in mlečnega cveta, metinimi drobtinami ter omako navadne pokalice.
Na koncu predstavijo še svoje bombončke: peteršilj s sladkorjem, žele rabarbare, meringe z vaniljevo kremo in ingverjem, praline s čokoladnim ganašem in koromačem ter orehove piškote. Na posebni karti žganic – da, imajo tudi to – je nekaj deset domačih in mednarodnih žganic. Izbrali smo zelen hišni zvarek, ki ga pripravijo s kakšnimi 15 različnimi zelišči z vrta in bližnje okolice.
Povzetek
Antonia Klugmann je potrebovala nekaj časa, da je v Brdih postavila restavracijo, ki se lahko meri z najboljšimi. Še nekaj časa jim bodo očitno vzela gradbena dela, pri hrani in prijazni postrežbi pa so stvari na svojem mestu. Lahko bi rekli tipična italijanska restavracija z zvezdico, ki v kuhinji vztraja pri lokalnih sestavinah in, pričakovano, pri zelo okusnih avtorskih receptih.
Vinska karta je, podobno kot celotna ponudba restavracije, v zadnjem času zelo napredovala. Imajo vsa okoliška vina, tako domača kot slovenska, celo hrvaška. Če si želite več in dražje, so na svojem mestu šampanjci, bordojci, vsa Burgundija in seveda vse, kar je treba vedeti o Italiji.
Ocena: 5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 5/5
Ambient: 4/5
L’Argine a Vencò
Vencò 15, 34070 Dolegna del Collio (Dolenje), Italija
Telefon: +39 350 521 2804