Veliko smo pisali o zdaj že ne več tako novi dolenjski kuhinji. Tudi Hiša Fink, ki je seveda del omenjene zgodbe, z vsakim dnem bolj napreduje.
Ko govorimo o moderni dolenjski zgodbi, imamo v mislih predvsem nekaj klasičnih, a zelo natančno posodobljenih gostiln. Oštarija, Rakar, Repovž, Vovko … Manj je klasičnih prestižnih restavracij, kamor pa gre tudi med najboljše pri nas šteti izvrstnega Debeluha, pa tudi restavracijo na gradu Otočec, kadar so v formi …
A kot smo se prepričali prejšnji teden, moramo med najboljše postaviti tudi Hišo Fink, ki goste sprejema na obrobju Novega mesta, v moderno prenovljeni hiši s teraso nad sanjavo Krko.
Ob Damjanu Finku, ki počasi postaja veteran slovenske kulinarične scene, konec koncev je bil prvi kuhar v gostilni na ljubljanskem gradu, je na svojem mestu tudi eden najboljših slovenskih sommelierjev in lahko rečemo, da to zelo olajša naročanje vina pa tudi hrane.
In ko smo ravno pri vinu – na kozarec sta odprta dva šampanjca, Drappier in Pol Roger, a ker smo bili ravno na Dolenjskem, smo si raje dali natočiti zelo hladno, osvežilno Slapšakovo penino brut. Naj še omenimo, da je na obsežni vinski karti sicer veliko dolenjske kapljice, a ne poudarjajo zgolj domače grude, veliko je drugih slovenskih vin in še več mednarodne ponudbe.
K hrani. Dolenjska penina je pokrila korekten pozdrav iz kuhinje, domačo budjolo in mlad krompir s kremo indijskega oreščka s tartufi in rezino svežega črnega tartufa. Gre za napoved pethodnega degustacijskega menija, ki smo ga v večjem delu naročili tudi za naše omizje in stane 58 evrov, česar v Ljubljani za tako raven kuhanja in tako velike porcije seveda ne morete dobiti.
Če naročate posamezne jedi, je cenovni razpon od deset do dvajset evrov, je pa treba reči, da so sestavine pri Hiši Fink vredne svojega denarja, govorimo o tartufih, gosjih jetrih, krškopoljcu, jurčkih, škampih in kozicah, jastogu, tuni, ne o kakšni rukoli ali tartufati.
Ob dišečem tokaju iz briške kleti Nebo, ki jo menda vodi dolenjski podjetnik na začasnem delu na Primorskem, smo poskusili izvrsten jelenov karpačo z domačo majonezo, kremo breskev in oljčnim oljem. In, kar je treba pohvaliti, brez rukole, ki je v takih slučajih v naših turističnih krajih skoraj preveč obvezna sestavina. Še malo bolj je ugajal, pa tudi več ga je bilo, karpačo iz svežih jurčkov, s sirom iz zemljanke dueta Sirk – Kramar, krompirjevo majonezo, cvetom kapucinke in jagodami.
V drugi fazi smo se razveselili dveh različnih, a redko učinkovitih juh. V izjemni, ne pregosti in ne prekisli škampovi se kopata škampova repka, hladna paradižnikova se druži s peno bazilike. Tudi v tem primeru paradižnik ne postreže s kislostjo, ampak je skoraj sladek. Vprašanje, kje pri nas lahko dobite boljšo rakovo in paradižnikovo juho.
Pri Finku so med redkimi slovenskimi lokali, kjer h gosjim jetrom postrežejo sauternes. V tem primeru je to Chateau Raymond-Lafon iz leta 2005, ki breskvam, hruškovemu žganju in listom vrtnice pomaga doseči prave sladke arome v spremljanju pečenih gosjih jeter v poprovi omaki. Razkošna jed, s katero v isti fazi tekmujejo bučni cvetovi, polnjeni s skuto iz hribov nad Kobaridom, v spremstvu larda, špinačne kreme in črnih tartufov.
So pa pri hiši že kar navdušeni nad morskimi jedmi in na mizi se je kar naenkrat znašel pladenj jadranskih tigrastih kozic iz Izole. V porciji so po tri neprecenljive mesnate morske pošasti, ki jih poboljšajo zgolj z oljčnim oljem in limetino lupinico, zraven pa svetujejo tudi zelo piten Clarendelle iz bordojske kleti Chateau Haut Brion. Simpatična kombinacija.
Pri glavnih jedeh smo se vrnili k mesninam. Od rdečih vin so imeli na kozarec odprte Edijev Duet, Klenartov kabernet, Antinorijev merlot, Cvelbarjevo in Kobalovo modro frankinjo. Odločili smo se za Janka Kobala in njegovo frankinjo z romantičnim imenom Luna.
Enostavno rdeče vino je srečalo mehak rožnat file srne s pastinakovim kipnikom, mlado rdečo peso in korenjem, na drugi strani pa zarebrnico krškopoljca z mlado čebulo, cvetačo, brokolijem in izvrstno kombinacijo krompirja z gorgonzolo.
Mimogrede, obe glavni mesni jedi sta v Novem mestu, če ju naročite posebej, cenejši kot v Ljubljani ali na Obali – po 22 evrov. Hkrati pa boste bolje pripravljeno meso srečali le redko, pa še takrat le na posebnih lokacijah.
Kaj pa sladice? Barvno usklajena, malce drugačna, kot smo vajeni, je jogurtova strjenka, oblita z jagodno omako, na drobljencu piškotov, z jagodami in borovnicami ter medenim bezgovim sladoledom. Tudi tiramisu je malce drugačen, namesto piškotov nastopa kakavov biskvit, kavno kremo pa dopolnjuje jagodičevje.
In če to ni dovolj, obrok zakoličijo različna žganja, domača in italijanske grape, da o rumih, viskijih in konjakih niti ne govorimo.
Povzetek
Restavracija v Novem mestu, ki gosti tako domače poslovneže kot tranzitne potnike. Temu primerno niso povsem zavezani lokalni kuhinji. Ob divjačini, krškopoljcu in zelenjavi, ki jo dobijo v bližnji okolici, se radi pohvalijo z morsko hrano. Jedi so pripravljene brez napake.
Vinska karta je izvrstna in razmeroma široka. Ob izbranih dolenjskih vinarjih, ki so v zadnjih letih daleč od nekdanjega cvička, imajo vse iz Slovenije in veliko tujine. Šampanjci, bordojci, burgundci in toskanci so na svojem mestu. Za izbirčne imajo tudi hrvaška, avstrijska, nemška in celo madžarska vina. Pa še kakšna. Cene vin so zmerne, ne nizke, ampak zmerne.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 5/5
Ambient: 4/5
Hiša Fink
Irča vas 13, 8000 Novo mesto
Telefon: 041 601 540