Daleč stran od turističnega hrupa v središču Ljubljane, v smeri BTC, se skušajo prebiti z enostavno ali skoraj poenostavljeno istrsko kuhinjo.
Naš kvartet se je podal na petkovo večerjo nekaj kilometrov stran od lokalov v Stari Ljubljani in hitro ugotovil, kako prazna, da ne rečemo nerazvita je turistična ponudba na obrobju mesta. Pa niti ne na obrobju mesta, bolj v spalno-industrijskem delu. Gostilnica Stara trta v Zeleni jami je po zračni liniji morda celo bližje centru Ljubljane kot visokoproračunski Cubo, a je to del mesta, ki je razmeroma neatraktiven, čeprav lahko preberete, da stoji med centrom in največjim trgovskim središčem pri nas. Tudi na naš večer je bil lokal dobesedno prazen. Kaj v istrski gostilni počnejo narobe, da v enem najbolj turističnih mest v Evropi celo v petek zvečer nimajo gostov?
Na vročem in nekam temačnem vrtu gostinskega obrata, ki ni povsem vrt, po drugi strani pa tudi jedilnica ne, smo za začetek spili žižole in bisko, žganja ali bolj likerje, saj penečih vin razen srebrne penine za previsokih 32 evrov niso imeli. Malce presladek alkoholni začetek se je srečal s prvimi hladnimi predjedmi, ne prevelikima morskim in mesnim krožnikom.
Morski tris imenujejo sardele in sardone na šavor ter bakalar. O podrobnostih nismo spraševali, lahko pa rečemo, da nam je bolj ustrezal bakalar kot ribe. Na krožnik so brez potrebe dodali rukolo, zraven so bili še češnjevi paradižniki. Medtem smo se z začetnih likerjev prestavili na vino in ugotovili, da imajo od belih istrskih vin le malvazijo iz velike koprske kleti. Poznamo, zato smo se raje odločili za eno redkih buteljk v ponudbi, za več kot soliden Cukjatijev briški chardonnay iz davnega leta 2014 za 24 evrov.
Že kar staro, bogato, na začetku sicer malce pretoplo vino se je srečalo tudi z mesnimi istrskimi dobrotami. Na prvem mestu je bil na tanko narezan pršut, zraven je bila solidna salama, sodelovala je zelo mesnata panceta. V družbi s sirom s tartufi, kumarami, paradižnikom in črnimi olivami. Kaj reči, enostavno, pokusili smo že boljše narezke. Pa še to, ko je nekaj istrsko, ni slabo, če sledljivost elementov podprejo z imeni proizvajalcev.
So pa pri predjedeh zatrdili, da fuže delajo v družini. Ponujajo jih s tartufato, ne s tartufi, in s panceto. Klasičen recept za znosnih 13 evrov.
Ker med predjedmi ni bilo dobiti ne jote ne bobičev, ki veljajo za steber istrske kuhinje, smo poskusili z ribjo juho, bogato z rižem in korenjem, v kateri so imeli stransko vlogo tudi kosi različnih rib in školjke. Solidno, celo bolj kot morski fritto misto, torej ocvrti morski prebivalci: sardelice in lignji so v tej fazi koketirali z istrsko kuhinjo.
Morda je treba reči, da so bile na splošno jedi na začetku manjše, potem pa so se količine pri glavnih jedeh temeljito povečale. V spremstvu kiselkastega cabernet sauvignona iz centralne vipavske kleti smo dobili ombolo v poprovi srajčki, ki je svinjino znatno zaostrila (19 evrov). Manj pikantna so bila seveda pražena telečja jetrca (12 evrov), ki jih, da je vse skupaj še bolj istrsko, pripravijo z malvazijo. Naj omenimo še sicer nasiten, a preslan rostbif po istrsko, ki mu ob olivah in omenjenih fužih na vrh parkirajo še porcijo pršuta, kar seveda vpliva na preslan okus mesnine.
Kaj pa sladice? Samosvoja, nam pa ne ravno ljuba sta bila sorbeta iz malvazije in refoška. Bolj je ugajal standarden sladki tris, na katerem so se sestali slivov zavitek, fige v vinu in kepica sladoleda.
Ponudili so še hišna žganja oziroma likerje, a naša telesa so se temnega prostora, okrašenega z Brendijem in Modrijani, že tako nasitila, da so si zaželela svobode in veselja ali, če citiramo optimističen napis na vhodu: Kaj bo jutri, se ne ve, naj ti danes dan uspe. Lepo ga oblikuj in vsako minuto v dnevu praznuj!
Povzetek
Poenostavljena istrska restavracija, ki se na različne načine trudi predstaviti dobrote naše ali hrvaške Istre, pa naj gre za morje ali notranjost. Marsikaj bodo morali še postoriti, pa ne govorimo zgolj o sledljivosti sestavin, ampak tudi o okusih, ki se vse prevečkrat izgubijo pri pripravi. Mimogrede, še najbližje originalom so cene, ki so kljub pomanjkanju najdražjih sestavin visoke. Jedli smo za okoli 40 evrov na osebo.
Vinska karta je milo rečeno pomanjkljiva. Iz Istre imajo eno malvazijo in en refošk, kar je že kar smešno, če hkrati točijo haložana, janževec in celo cviček, vse za konkretnih 20 evrov.
Ocena: 2,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 2/5
Ambient: 2/5
Gostilnica Stara trta
Kavčičeva ulica 8, 1000 Ljubljana
Telefon: 051 700 952