Letos mineva 70 let od nastanka legendarne zasedbe bratov Avsenik in seveda smo morali poskusiti, kaj in kako kuhajo v domači hiši slovitih gorenjskih narodno-zabavnih virtuozov.
Pravzaprav se ni veliko spremenilo, odkar smo pred nekaj leti nazadnje sedeli na velikem gostinskem dvorišču pod kostanji. Konec koncev se tudi kuhinja, ki prisega na slovensko nedeljsko klasiko, ni spremenila, je pa treba reči, da so konkretno izboljšali vinsko ponudbo, kar pravega pivca razveseli, še posebej, če lahko prespi v sobah, ki so jih dodali gostinski ponudbi.
Pri Avsenikih znajo kuhati, cene vseh jedi sicer niso nujno zmerne, a je treba reči, da se boste za kakšnih 35 evrov na osebo že krepko najedli, tako kot smo se mi tistega vročega sobotnega popoldneva.
Gostilna pri Jožovcu dejansko postaja vse bolj resort, sobe smo že omenili, tu sta še trgovina s spominki in muzej, ki spominja na velike uspehe Avsenikovih viž, na svojem mestu so velike jedilnice za različna praznovanja od porok do manjših veselic, čez cesto, na velikem travniku pa lahko pripravijo tudi festival domače glasbe, kot v času našega obiska.
In čeprav nas glasba to pot ni zelo zanimala, so jo seveda vrteli tudi na gostinskem vrtu, ki ga pokriva Avsenikova marela, orjaška streha, ki celo bolj spominja na streho kakega starinskega kičastega cirkusa.
Če želite v začetku peneče vino, izbor ni ravno širok, ob Radgoni, Frelihu in Puklavcu imajo tudi hišno Avsenikovo penino, pravzaprav preoblečeno penino Dar sonca, ki jo pri Puklavcu polnijo za trgovca Koželja. Kakorkoli – prijetno pitna penina se je srečala z začetnimi jedmi, ki so bile poudarjeno slovenske.
Na hladnem krožniku so tri salame, dve klasični in jelenova, zraven je pršut, ne manjka zaseka, tu sta še dimljen in bohinjski sir, kot so poudarili, a morda ni bil ravno bohinjski. Vse skupaj postavijo na mešanico zelene solate in radiča, morda so feferoni še razumljiv okras, jagode pa so skoraj odveč. Za 18 evrov je plošča vsaj za dve osebi popolna, ko prištejete domač polbeli kruh.
Vsaka prava slovenska gostilna mora kuhati juhe. Pri Avsenikovih imajo govejo, zelenjavno, gobovo in telečjo obaro. Goveja ne prinaša nobenih presežkov, je pa bogata z mesom, korenjem in rezanci. Ob juhah tople predjedi obsegajo bolj ali manj lokalne recepte, povezane z gobami, ajdo in sirom. Med njimi so našo pozornost pritegnili rateški krapi s hruškami, drobtinami in pehtranom (10 evrov), ki so bili zelo okusni, a tudi zelo nasitni in bi se verjetno še bolj prilegli na kakšen hladnejši večer.
Manj navdušenja je bilo nad odprtim belim vinom, točijo De Adamijev chardonnay, če pa se odločite za celo buteljko, je možnosti veliko več, Marof, Jakončič, Ščurek in še kaj se najde. In naj še omenimo, da so stvari tekle prepočasi. Težko je reči, zakaj, ali so imeli v kuhinji premalo osebja ali je bilo premalo natakaric. Morda so posodili del ekipe čez cesto, kjer je bil festival, narodno-zabavni spektakel.
Pred glavnimi jedmi smo si natočili še en kozarček, tokrat je šlo za nepretresljiv cabernet sauvignon iz briške kleti Vuga, ki je pokrival velike in bogate glavne jedi. Pri Jožovcu so v tej fazi najmočnejši, med drugim ponujajo nekaj jedi, ki so navdihnjene z imeni članov skupine Avsenik ali z naslovi njihovih skladb.
“Slavkov tanarlubš” (kar verjetno pomeni najljubši zrezek Slavka Avsenika) je na medaljone narezan telečji file, perfektno pečen na maslu z dotikom mlete rdeče paprike. Da ne bi ostali lačni, sta zraven še grah in velika porcija pire krompirja. S 24 evri je to tudi ena najdražjih jedi na velikem vrtu v Begunjah, pa tudi ena boljših, ki smo jih poskusili.
Res zadovoljni smo bili tudi s “pastirčkovo malico” (po skladbi Pastirček iz leta 1967), ki jo sestavljajo na trakove narezana svinjska ribica, pražena s čebulo, zraven so ocvrti krompirjevi cekini, zeljna solata je zabeljena s popečeno slanino, vse skupaj pa simpatično postrežejo v ponvi – za 15 evrov.
Kot rečeno, glavne jedi so v glavni vlogi glasbene gorenjske gostilne, pri sladicah pa ne komplicirajo, ampak enostavno napadejo z vsemi silami. Slavkov štrudl, jasno, poimenovan po velikem harmonikarju in skladatelju, je velik kos jabolčnega zavitka, ki ga za vsak slučaj spremljata še vaniljeva omaka in kepica sladoleda.
Še bolj obilna je prava sladkorna bomba z imenom Aleševa palačinka. V njej je vse, kar si človek lahko zamisli: nutella, banana, kokos, topel jagodni preliv, vaniljev sladoled pa še smetana za vsak slučaj. Presladko za naš okus, verjetno pa lahko s takšno jedjo razveselite otroke. Malce presenetljivo pa si lahko dušo privežete tudi s kozarcem sicer dragega, a božanskega Batičevega sladkega vina Valentino.
Jasno je, da pri Jožovcu nimajo nobenih ambicij postati mednarodna restavracija z elementi avtorske kuhinje, čeprav lep odstotek gostov prihaja iz tujine. Se pa zdi, da je to ena najstabilnejših postojank za kosila konec tedna.
Povzetek
Avsenikova gostilna, ki počasi širi svoje delovanje. Za tiste, ki jih zanima zgolj hrana, podložena z hišnimi uspešnicami, so na mizi solidno pripravljene klasične slovenske jedi – od narezkov do goveje juhe, ocvrtega piščanca in palačink.
Vina, ki so odprta na kozarec, so razen sladkega precej povprečna, če pa imate čas in šoferja, imajo na voljo nekaj izjemnih slovenskih steklenic. Od Jakončiča do Marofa, od Movie do Ferdinanda.
Ocena: 3/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 3/5
Gostilna – restavracija Avsenik
Begunje na Gorenjskem 21, 4275 Begunje na Gorenjskem
Telefon: 04 533 34 02