Tik pred Bujami, če se pripeljete iz Slovenije, je ob trasi nekdanje železniške proge do Poreča zanimiva kulinarična postojanka.
Med pohajkovanjem po Istri smo se pred kratkim ustavili v La Parenzani, gostilni z majhnim hotelom, tik ob nekdanji železniški progi Parenzana oziroma Porečanka, ki so jo spretno preobrazili v kolesarsko pot za tiste, ki se še pripravljajo za napore Gira in Vuelte.
Zlahka je opaziti, da je La Parenzana ena bolj simpatičnih istrskih destinacij. Ko je hladno, v jedilnici gori ogenj v kaminu, kjer znajo speči tudi kak kos mesa, zunaj na zelenem vrtu pa so ne pregosto postavljene mize, ki jih nadzira četa debelih in lenih mačk. Dve sta njihovi in lahko spita v hiši, preostale so družbi zgolj priključene.
Šefinja je v kuhinji in kuha, treba je reči, učinkovito in skoraj povsem tipično hrano hrvaške Istre, šef, mož, visok možakar sredi štiridesetih, pa se sprehaja med mizami in se rad pogovarja z gosti. V času našega obiska je bilo največ Slovencev, ki so že z opravo pokazali, da je tudi obisk vse popularnejšega istrskega gostišča zgolj del redne rekreacije.
Naša ekipa je nad rekreacijo manj navdušena, je pa v ponudbi hitro našla nekaj možnosti za zabavo, recimo solidno peneče vino Blanc & Noir iz bližnje kleti Prelac. Na kozarec je odprtih kar nekaj vin, a so cene visoke, celo višje kot pri nas (med pet in šest evrov za kozarec vina srednjega cenovnega razreda).
Kakor koli, Prelac je dobro opravil svoje peneče dolžnosti, pozdravčki in hladne predjedi pa so, to lahko rečemo, presegli pričakovanja. Že pozdrav, mladi sir z mletimi bučnimi semeni na svežem domačem kruhu, je obetal, in obetalo je tudi oljčno olje, stekleničijo svojega, imajo pa še Arulo in vseprisotno olje Mate.
Po mehurčkih smo si iz momjanske kleti Prelac privoščili še kozarec malvazije Šinjora. Zadovoljivo vino, a ne več kot to, je pokrilo enega od zvezdnikov dneva, istrski pijat, na katerem so dobrote, ki gosta ne morejo pustiti hladnega. V glavni vlogi je sijajen istrski pršut v družbi ene najbolj mesnatih slanin, kar smo jih pokusili v zadnjem času, domače istrske klobase in jetrne paštete z marinirano čebulo in pistacijami.
Drugi, nemesni del narezka tvorijo olive ter siri sirarn Radošević iz Brtonigle in Latus iz Gornjih Orbanićev. Razen kislih kumaric naj bi bilo vse na krožnikih domače, od sosedov, tako rekoč, vsekakor pa istrsko. Pijat stane 20 evrov, v sodelovanju z domačim kruhom in vinom pa lahko zadovolji tri, morda celo štiri goste.
Ob mesno-sirno-zelenjavni predjedi smo se odločili pokusiti še morsko hladno predjed, solato pečenih lignjev s koromačem in žafranovo kremo. Devet evrov je verjetno spet nekoliko manj, kot bi zanjo plačali v Sloveniji, poudariti je treba tudi, da so v zelo okusni solati narezani veliki jadranski lignji, ne pa mali patagonski. Poleg tega lignjev v solati praktično nikjer ne pripravljajo, v La Parenzani pa so bili še posebno okusni in osvežilni.
Tudi v nadaljevanju smo okušali tako morsko kot kontinentalno obarvan del jedilnika, konec koncev je ena od prednosti Istre, da gravitira tako proti hribčkom s kmetijami, hlevi in pašniki kot k morju z vsem, kar živi v njem.
Testenine, v hiši izdelane pljukance, pripravijo s kozicami in pestom pistacije. Sijajno, a še nekaj več aplavza je požela razstavljena lazanja z jagenjčkovim ragujem in grahovo kremo. Trinajst evrov, kolikor smo odšteli za poštene porcije, ni več velik denar za krožnike, ki lahko brez težav nastopajo tudi kot glavne jedi.
Lahko bi rekli, da nas tudi Rossijev Moro, vino, ki je pokrilo glavne jedi, ni povsem prepričal. Istrska zvrst cabernet sauvignona, merlota in terana je imela priložnost sodelovati s povsem preprostim jadranskim lignjem z žara (17 evrov) in z najdražjo jedjo popoldneva biftekom (31 evrov), po katerem so naribali še eno istrsko dobroto, aktualne črne tartufe. Tako lignji kot biftek so izvrstno opravili svojo nalogo in jih bomo v prihodnosti gotovo še prišli pokusit.
Ob tem naj priznamo, da nam je zmanjkalo prostora za še nekaj jedi v La Parenzani, ki bi si jih naslednjič želeli pokusiti. Imajo nekaj zanimivih ričot in, recimo, testenine z jelenom, zato bomo v prihodnjih mesecih očitno še kaj hodili okoli železniške proge, ki je postala kolesarska trasa.
In ko se vrnemo, se bomo gotovo sladkali tudi z bučno rolado in skutno torto, že zdaj pa lahko poročamo o zanimivem zavitku z velikimi kosi jabolk, očitnim prispevkom cimeta in vaniljevim sladoledom ter o malce drugačnem, bolj kremastem tiramisuju v kozarcu s hruškami in zdrobljenimi amaretti.
Za konec imajo v hiši še dovolj široko ponudbo domačih istrskih, predvsem zeliščnih žganic, če boste tam seveda prespali ali če imate potrpežljivega voznika.
Povzetek
Ena od desetih najboljših restavracij v bližnji hrvaški Istri, ki se lahko pohvali še s sobami in neposredno bližino kolesarske proge. Kuhajo približno tako kot pri konkurenci, le malo je avtorskih intervencij, bolj jih zanimajo dobre, predvsem lokalne sestavine: olje, pršut, govedina, jagnjetina, jadranske posebnosti … Od 30 do 40 evrov za osebo.
Na kozarec imajo kakih 20 istrskih in nekaj preostalih hrvaških vin. Cene za kozarec vina so okoli pet ali šest evrov, a se zdi, da bi morali najti še kakšne zanimivejše, tudi lokalne etikete. Imajo tudi nekaj lokalnega piva in seveda istrske žganice.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 5/5
La Parenzana
Volpija 3, 52460 Buje, Hrvaška
Telefon: +385 52 777 458