Loading...

Stari pisker: celjska stalnica in ljubljanska dimna zavesa

Se bodo v Celju po menjavi večnega župana spremenili tudi delovni časi gostiln in bo v mestu več življenja? Bomo videli. Za začetek smo obiskali Stari pisker, klasično mesno postojanko v središču mesta.

Če ne veste, katera gostilna je Stari pisker, vam bodo stalni obiskovalci petkovih bifejev na ljubljanski tržnici zlahka odgovorili: to so tisti, ki prostor Odprte kuhne tako zadimijo, da ima vsa hrana, celo šmoren in peneča vina vonj po dimljenem mesu. Podoben vonj se širi tudi v središču Celja, kjer gostilna domuje, je pa treba reči, da je v samem prostoru, v katerem se drenja publika, vonja po mesu, pomešanega z dimom, veliko manj.

Stari pisker v Celju je ena redkih gostiln, ki še vedno stavi predvsem na burgerje in prestižne mesnine, skoraj brez spremljevalnega programa. Juhe, recimo, na jedilnem listu ne boste našli, po drugi strani pa ni težav, če hočete 300 gramov wagyu govedine, le 150 ali 160 evrov pripravite. Na srečo imajo tudi cenejše kose vrhunske govedine, a treba je reči, da je večina gostov v času našega obiska jedla burgerje, ki so cenovno gotovo najbolj dostopna hrana v Starem piskru (že od osem evrov za enostavne pa kar do 95 evrov za posebne in bogate verzije).

Na jedilnem listu so tudi prebivalci akvarija

Mize v notranjosti, na katero so gostje obsojeni pozimi, so za takšne največje jedi skoraj premajhne in prostor, verjetno je poleti zunaj bolje, enostavno preveč nabit. Ob koncih tedna so praviloma razprodani, kar seveda dokazuje tudi, da se v Celju dogaja bolj malo drugega. Še nekaj je treba reči: čeprav na mizah ni prtov, morajo biti jedilni listi čisti in urejeni, ne pa mastni in strgani, konec koncev govorimo o obratu s hrano, kar nujno kliče po čistoči. Gre za kričeče lakaste jedilne liste, bolj značilne za kioske s hitro hrano.

Ponudba je sicer povsem poenostavljena, na eni strani burgerji, na drugi prestižne sestavine in, kar malce presenetljivo, jastogi in kaviar, ki ga lahko dodajajo posameznim jedem. Podobno je z vinsko in pivsko karto, na njej je nekaj solidnih vin in piv. Vinoljubni del našega omizja je pil Četrtičev cabernet sauvignon Ferdinand, pivopivski pa belgijski Westmalle Dubbel, ki je bil bližje našemu okusu kot točeni Guinness, ki je ob naših pivih hišna klasika. Pijača je šla na tatarski biftek s prepeličjim jajčkom in kaprami, h kateremu prislonijo veliko pečeno kost s pripadajočim mozgom in čebulo. Mozeg je bil bolj zanimiv od tatarca, ki je bil živahne barve, a bledega okusa, še vedno pa je premagal karpačo, obdan s preveč rukole in naribanim sirom. Obe hladni predjedi sta bili po 11 evrov.

Tatarski biftek in kost s pripadajočim mozgom
Goveji karpačo

Pri Starem piskru toplih predjedi praktično nimajo, za tečnobe, kot smo mi, imajo velike njoke s tartufi, no ja, bolj s tartufovim oljem in s pretirano količino smetanasto sirove omake (14 evrov). Ob kremnih njokih, kot jim pravijo, smo dobili tudi solato z imenom sticky fingers, šlo je za ocvrte piščančje trakce, ki jih pomešajo z mešano solato, jajcem in hrustljavo slanino (13 evrov).

Njoki s tartufi

Pri glavnih mesninah je toliko možnosti, da jih ne gre opisovati. Predvsem je veliko uvožene govedine, ki jo pripravijo na različne načine. Robespierre pripravijo s špansko govedino, ki pa je žal ne prinesejo v vročem krožniku, kot zapoveduje recept, in si rezin zato ni mogoče popeči, kot bi želel. A ni dvoma, šlo je za najboljšo jed tistega popoldneva. Za 300 gramov smo plačali 51 evrov, kar je za mesnino z omako iz česna in limone ter z rožmarinom zelo veliko. Čeprav ali še posebej zato, ker je bilo zraven nekaj pečenega krompirja in nepotrebna solata z rukolo.

Robespierre

Ob najdražjih mesninah je vseeno treba dodati, da v najboljših gostilnah v Toskani, pa tudi v samih Firencah, kilogram florentinca stane okoli 50 evrov. V Starem piskru je po 95 evrov. Še kar poveden podatek. Dobro, imajo tudi nekaj cenejše rešitve, recimo striploin urugvajskega goveda. Skoraj malce pretrd kos mesa je stal zmernih 21 evrov. S prilogami, čimičuri omako, krompirjem in, uganili ste, rukolo za volumen.

Striploin

Pri Starem piskru imajo tudi nekaj zanimivih sladic, ki morda bolj sodijo v osemdeseta in devetdeseta, a vsak kuhar ima svoj slog. Na svojem mestu je recimo že malce pozabljena hruška lepe Helene, blizu oreo cheesecake, imajo tudi marelične knedeljce in banano split z viskijem. Naša družba je želela pokusiti celjsko kremšnito, ki je nekakšen križanec blejske in zagrebške. Na vrhu je plast čokolade in nekaj mletih lešnikov, v sredini pa tanka linija marmelade. Hecno, ena najbolj zanimivih jedi večera, ki jo kanimo še kdaj pojesti.

Celjska kremšnita

Povzetek

Ena redkih ekstremno mesnih gostiln, ki je ostala v Sloveniji, potem ko smo imeli pred leti pravi bum ponudbe burgerjev in prestižnih mesnin. Z mesom znajo, bi lahko rekli, pri prilogah pa nismo enakega mnenja. Ob tem bi si želeli malce več domačnosti in bolj natančno urejenega lokala. Od osem evrov za burgerje do 160 evrov pri japonski govedini.

Vinska ponudba, pa tudi ponudba piva sta solidni, smo pa prepričani, da bi bilo pri mesu, katerega porcija gre lahko preko 100 evrov, primerno najti še kaj več kot srebrno penino, refošk, haložana … Dobro, na eni strani sta še Četrtičev cabernet in Masijev amarone, kar pa seveda ne more pokriti najvišje ravni wagyu govedine.

Ocena: 3/5

Cena: €€€€€

Vinska ponudba: 3/5

Ambient: 2/5

Stari pisker

Savinova ulica 9, 3000 Celje

Telefon: 03 544 24 80