V Slovenskih Konjicah in okolici ni ravno veliko dobrih gostiln, v zadnjem času to popravlja Spargus ob vhodu v Žičko kartuzijo.
Starodavna Žička kartuzija sodi med najbolj zanimive kulturnozgodovinske spomenike pri nas in velja si jo ogledati. Nas pa je tokrat bolj zanimal gastuž, prostor, kjer so goste, ki jih po strogih pravilih niso pustili na drugo stran obzidja, skozi zgodovino sprejemali kartuzijani. Gastuž zato velja za najstarejšo slovensko gostilno, ki naj bi delovala že od leta 1467. Si je pa treba predstavljati, da v tistih časih ni šlo za moderno gostilno z degustacijskimi meniji, spretnimi natakarji in učenimi kuharji. Zdaj so se stvari povsem spremenile.
Še nedavno je na tem mestu, v zgradbi gastuža, delovala gostilna z jasnim imenom Gastuž, ki po nobenem kriteriju ni bila dorasla ne zgodovinski vlogi ne kulinarični zgodbi teh krajev. Zdaj pa v tej zgradbi pred Žičko kartuzijo deluje Spargus, veliko bolj zanimiva gostilna, ki se kani primerjati z najboljšimi avtorsko obarvanimi pri nas. Na kozarec recimo točijo šampanjec G.H. Martel pa vsaj še dva ducata belih in rdečih vin. Vinska karta je izvrstna, ena najboljših v teh krajih, in če si ob ne predragih lokalnih vinih želite piti kako prestižno tujo kapljico, se najde tudi kaj takšnega.
Mi pa smo začeli s hišno Konjiško penino, letniško iz 2018 po šest evrov na kozarec, ki jo konjiška klet Zlati grič zori tukaj, pri samostanskih zidovih. Ob teh zelo prijetnih mehurčkih smo se lotili prvega pozdrava iz kuhinje – lešnikovega masla s solnim cvetom, ki smo ga mazali na hrustljav in obenem sočen hišni kruh z drožmi. Obeh je dovolj, da bi pri manj lačnih na mizi vztrajala do konca večerje, mi pa smo ju zmazali že veliko prej. Duet kruha in masla seveda spremlja vse menije, pa naj gre za pet (55 evrov) ali devet hodov (99 evrov).
Naše omizje se je odločilo za šest jedi, ki stanejo 66 evrov, a seveda ni ostalo le pri šestih jedeh, saj smo na začetku dobili serijo pozdravov iz kuhinje, ob koncu pa štiri različne sladice, ki jih štejejo kot eno. Tako se ta zanimivi scenosled nenadoma zdi nekoliko cenejši.
Po penini smo v kozarce natočili konkreten in obenem lepo piten chardonnay iz bližnje kleti Meum (steklenica 36 evrov) ter se prepustili drugemu valu pozdravov iz kuhinje. To so bile mrzle lizike iz graha s prahom mete, pa pistacijev hrustek s kremo dimljene postrvi in kremo zelene, jelenov tatarski z domačim misom in kolerabin raviol, polnjen s kremo telečjega jezika. Res dodelani pozdravčki, ki bi lahko v nekoliko večji porciji brez težav funkcionirali kot hladne predjedi.
Prva “prava” jed pa je bil postrvji tatarski s pripadajočimi ikrami, ožganimi storži mlade koruze, zelišči, majonezo, redkvico in kockami brioša. Okusno, verjetno bi šlo tudi s kakšno sestavino manj, a o tem ne gre kritično soditi. Če bi hoteli biti kritični, bi se raje vprašali, zakaj v tem delu leta ne strežejo na dvorišču, kjer bi jedi pospremil spektakularen pogled na monumentalne zgradbe v ozadju. Tudi dihajoče priredbe popularnih skladb v ozadju ne pomagajo, ampak v nekoliko pretemni jedilnici delujejo malce morbidno.
K sreči imajo v kuhinji kar nekaj odgovorov na pomanjkljivosti. Recimo živozeleno spomladansko juho iz čemaža, mlade čebule, graha, špargljev in kumaric. Še boljši je hrustek z daikon repo, kremnim sirom in hišno majonezo s čemažem. Aplavz. Lahko bi je pojedli dvakrat toliko.
V podobno navdušujočem tempu so nadaljevali, juhi je sledila rižota z žafranom in lisičkami, na videz preprosta jed, zabeljena z ocvrtim rumenjakom, omako iz čebule in česna, zelišči in ajdovo pokovko.
Naslednja topla predjed je bila razdeljena na dva dela. Najprej smo dobili s sipinim črnilom obarvan bao bun, polnjen s potočnimi raki. Drugi del jedi je bil do pike natančno pečen file smuča s pirejem zelene, raviolom s smučem, ikrami postrvi in redkvijo.
V vsakem primeru je videti, da se znajo pri Sparagusu spoprijeti tako z ribjimi jedmi kot mesom. Denimo z govejim hrbtom, le rahlo opečenim, živordečim kosom mesa, ki ga zabelijo z redukcijo telečjih kosti in mozga. Priložena je simpatična krompirjeva zloženka, pa šparglji in stročji fižol ter pire krompir. Glavna jed, kot mora biti, brez filozofiranja in skopuškega opravičevanja, da je meso zgolj začimba. Za češnjo na torti je poskrbel presenetljivo uravnotežen modri pinot 2019 iz kleti Zlati grič.
Sledile so, kot smo že napovedali, kar štiri sladice: predsladica nam je bila najbolj všeč, lešnikov hrustek je pokrival mousse karamelne čokolade in kremo mandarine. Glavna sladica je bil metin sorbet na kremi limone s kandirano limono, drobljencem in pokovko črnega riža. Posladica je bil skoraj prekisel sorbet limone s peno prosecca, za slovo pa smo dobili še mini brownije, jabolčne želejčke in nepozabne čokoladne piškote, vse skupaj pa smo zakoličili z močno razkužilno kartuzijansko grenčico, ki jo vari Iršič.
Povzetek
Moderna kuhinja na kraju, kjer je bojda stala prva slovenska gostilna. Avtorska kuhinja mnogih sestavin misli na goste in vse jedi so simpatične, včasih tudi nasitne in prijaznih okusov. Morda se bodo sčasoma še bolj ozrli po okolici in pozabili na mednarodne vplive. Pripravite kakšnih 60 evrov.
Vinska karta je ena bolj popolnih v teh krajih. Ponujajo skoraj vse, kar pridelujejo v okolici, tudi v bližnjih Konjicah. Največ imajo sicer štajerske pa tudi primorske kapljice in veliko zanimivih vin iz tujine. Velika večina vin je na kozarec.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Spargus
Špitalič pri Slov. Konjicah 9, 3215 Loče
Telefon: 03 292 77 40