Stara Ljubljana, zadnja leta najbolj turističen del Slovenije, se pripravlja na novo sezono, na sončne dni, ko se bodo vrnili turisti, ki si privoščijo več, kot si lahko domačini.
Ljubljana je v zadnjem času bogatejša za še eno gostinsko-hotelsko novost. To je The Restaurant, restavracija z rahlo ponesrečenim imenom, ki ob prav tako novem The Hotelu očitno računa na angleško govoreče, čeprav utegne biti kar veliko različnih zadreg pri spletnem iskanju in rezervacijah. A to seveda ni naš problem.
Nasprotno, novo restavracijo v prenovljeni zgradbi, nekaj hiš naprej od prekmurske in japonske restavracije, smo obiskali že večkrat in si slednjič vzeli čas za tale zapis, ki ga moramo začeti s pohvalo: The Restaurant je ena najlepše in najmodernejše urejenih restavracij pri nas. Za razliko od nekaterih v okolici stolov niso kupili v kakšni nizkocenovni trgovini ali prinesli iz ropotarnice. Mize in stoli so ugledni in udobni, prostor pa diši, kot dišijo takšne restavracije v tujini. K temu seveda pomaga odprt ogenj, ki ga izkoriščajo tudi za peko razkošnih, predvsem tujih in razmeroma dragih mesnin.
V hladnih dneh že tako simpatičnemu lokalu peč daje posebno toplino, človek pa si potem kar sam od sebe privošči še kaj penečega. Že na začetku so napovedovali, da bodo na kozarec stregli tri sicer enakovredne šampanjce, kar sicer ni smiselno, v tujini, kjer prestižne restavracije strežejo tri šampanjce na kozarec, so vsak v svoji kategoriji. A kaj bi filozofirali, za zmerno ceno je bila ob še nekaterih penečih favoritih na voljo vedno toplo sprejeta “vdova Clicquot”.
Tudi fina viljamovka in slivovka sta po okusu briljirali, po ceni pa sta se zdeli nekaj predragi. Jasno, lastniki – menda gre za isto ali vsaj podobno ekipo, ki upravlja tudi zloglasnega Sokola – so v gradnjo novega hotela z restavracijo in barom veliko vložili in pričakovati je, da se bodo cene mnogim, denimo našemu omizju, zdele visoke. Bomo videli, kaj bodo na šilce slivovke po 10 evrov rekli tujci.
Na mizi smo imeli dve solidni istrski oljčni olji, Monterosso in Dimnik Estate (ja, prav imate, gre za hrvaško posestvo znane slovenske družine poslovnežev Dimnik). Olje se je najprej srečalo s pozdravom iz kuhinje v obliki mortadele in oliv, nato pa se je povezalo z degustacijo ribniških salam BioSing (17 evrov).
Divji in domači prašič, osel, medved … pet različnih postrežejo, vsake po dve rezini, zraven pa še kroglica zaseke. Menda se pozna, da salame zorijo pod zemljo in jih le ob polni luni potegnejo na plano. O tem ne gre dvomiti in podobno že dolgo ne dvomimo o vipavskih sirih Golden Ring (13 evrov). V The Restaurant ponudijo dve različno starani vrsti sira, ki zori v starih italijanskih kavernah, zraven pa tudi jabolčno mostardo.
Salame in siri tvorijo minimalistična krožnika, ki stavita na sestavine, bolj kreativna je hišna hladna parmigiana. Gre za čips jajčevcev, popestren z blanširanimi češnjevimi paradižniki, okrepljen z burrato in začinjen z olivami taggiaschami. Zanimiv je tudi goveji karpačo s črnimi tartufi, a je porcija občutno premajhna.
Sestavine v novi pridobitvi Stare Ljubljane so solidne in cene temu primerne. Kuhinja ni avtorska in se to niti ne trudi biti. Po žganicah in šampanjcu smo si naročili malvazijo in rdečo zvrst Montrerol z že omenjenega posestva Dimnik v hrvaški Istri, a smo se po nekaj požirkih premislili in pristali na klasiki: chardonnay Bagueri in rdeči A plus, oboje iz Kleti Brda.
Vini sta se pričakovano dobro držali tako ob gosti grahovi juhi kot ob rezancih s črnimi tartufi, sijajnih špagetih karbonara pa tudi “bolonjskih” bucatinih. Cene toplih predjedi so za ljubljanske turistične razmere skoraj ugodne (od 14 do 18 evrov), porcije so velike, okusi pa vsaj zadovoljivi oziroma v primeru karbonare odlični.
A nobenega dvoma ni, da glavna vloga pripada jedem, ki jih skoraj morate naročiti iz bližnje vroče peči. Cene mesa, ki ga pečejo na odprtem ognju, se gibljejo okoli 95 evrov za kilogram, zato je treba stvari, takšni časi so, dobro preračunati in morda odkloniti kose s težkimi kostmi. Mi smo se raje vrgli na pljučni file in ribeye, oba sta bila pečena perfektno, pospremili so ju s popečenim krompirjem, koromačem in brstičnim ohrovtom.
Da ne bi ostali le na govedini, se je četrti član družbe žrtvoval in naročil “bio piščanca”, kar očitno pomeni, da je bolj uborno rejen.
Pri sladicah pa se je izkazalo, da smo večerjali nekoliko prepočasi. Kuhinja se je medtem že zaprla in sufleja, na katerega so sicer ponosni, nismo mogli dobiti, zato smo se morali zadovoljiti z dolgočasnima čokoladno in skutno torto, ki niti ne nastajata v hiši, ampak ju dobijo drugje.
Povzetek
Nova restavracija s hotelom se je jedcev lotila z urejeno jedilnico, toplim kaminom in solidnimi, celo prestižnimi sestavinami. Škoda, da niso imeli belih tartufov. V naslednjih mesecih bo jasno, po kakšni poti bodo šli: ena vodi proti Cubu ali JB-ju, druga proti različnim pastem za turiste. Upajmo, da se bodo na dolgi rok lahko merili vsaj s sosednjim Valvas’orjem.
Vinska karta marsikaj obljublja (šampanjci, vsa Slovenija, Istra, Italija, Francija), nekaj zanimivih steklenic smo izpraznili že decembra, a se zdi, da jim je ob našem zadnjem obisku marsikaj že umanjkalo. Cene vin niso visoke.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
The Restaurant
Mestni trg 15, 1000 Ljubljana
Telefon: 051 404 104