Na izlet po Vojvodini smo se odpravili, da bi poskusili dobrote, ki imajo na salaših in v gostilnah veliko prizanesljivejše cene kot v mnogih naših z zvezdicami obremenjenih restavracijah.
Podaljšani konec tedna, kot se moderno reče terminu med četrtkom in nedeljo, se je začel na robu te nekdanje avtonomne republike v Zemunu in se nadaljeval v Novem Sadu ter njegovi okolici na obronkih Fruške gore in v Čeneju.
Najprej v Zemun na ribjo juho
Burna zgodovina krajev, kjer se katoliška vera sreča s sestrsko pravoslavno, je bolj ali manj znana, kot je znano, da je Zemun že dolga desetletja del Beograda, čeprav geografsko velja za del Vojvodine. A geopolitični status starega mesta ob Donavi nas niti ni zanimal preveč. Šlo je za prvo etapo kratke kulinarične poti po Vojvodini. V starem mestnem jedru, tik ob tržnici, kjer je še mogoče kupiti tudi pralne praške, mila, mehčalce perila pa tudi čokolade in bombone iz jugoslovanskih časov, je član naše odprave že od samega prihoda oprezal za gostilno Tri ribara. To je najboljša gostilna v mestu, je pojasnjeval z glasom, ki ni trpel dvoma. Naleteli smo na majhno, na prvi pogled neugledno beznico, ki naj bi se izkazala z ribjo čorbo in pečenim smučem. “Boljše še niste jedli,” je bil prepričan.
Ker je bila za večerjo predvidena konkretna pojedina, smo se odločili, da bomo za kosilo pokusili zgolj ribjo čorbo, torej ribjo juho. Dvomi o kakovosti ponudbe so se v trenutku razblinili, za drobiž, za kak evro ali dva, smo namreč v nenavadni gostilni ob Donavi pojedli velik krožnik juhe, ki si je gotovo zaslužila tri zvezdice.
Močna, nabita s kosi rečnega življa, hkrati pa prijazno mastna, da je kar klicala po kozarcu vina s Fruške gore. Res ne boste smuča, je začudeno spraševal stari oštir, očitno vajen, da kdor pokusi njihovo ribjo juho, hoče več. Vsaj še pasulj … Zanj se je nato “žrtvovala” štajerska četrtina naše odprave. Božansko. Bil je gost, začinjen in bogato opremljen z mehkim mesom. Krožnike smo tako natančno polizali, da je ostalo komaj kaj za malega hišnega psa, ki je prosil za ostanke, zdaj za eno, zdaj za drugo mizo v simpatičnem žepnem lokalu.
Salaš 137 ali tri poroke na en mah
Našo drugo postajo, Salaš 137 v Čeneju, kakih 25 kilometrov od Novega Sada, kjer živijo najpopularnejši Srbi, od pevke Seke Aleksić do poslovneža Milana Popovića, bivšega moža hrvaške zvezdnice Severine, smo v preteklosti že obiskali. In mislili smo, da posestvo, ki lahko gosti kar tri velike poroke hkrati, poznamo samo mi, strokovnjaki za poceni balkanske gostilne. In se, kot se dogaja v takšnih primerih, zelo ušteli, tisti petek zvečer smo bili namreč na salašu v družbi samih Slovencev, kakih 50 jih je moralo biti, ki so se v sveto mesto vojvodinske kuhinje pripeljali z avtobusi.
Štajerska publika, ki je imela očitno predpriprave za večjo poroko ali več porok, je prišla malicat in uživat v pristnih starogradskih zvokih ansamblov. Na meniju so bili Magnifico, Zvonko Bogdan, Toma Zdravković, zraven pa so po potrebi in brez sramu zaigrali tudi kakšno hrvaško ali bosansko popevko. Spektakel. Za časa našega obiska sta na salašu igrala dva ansambla hkrati, ko so poroke, igrajo trije. Ampak ob pesmih in plesu je bila na svojem mestu predvsem izvrstna ne predraga hrana.
In čeprav nismo sedeli ravno v središču dogajanja (bolj sramežljivo na robu), smo se na orjaškem vojvodinskem vrtu, takoj ko so nas uvidevno popršili s sprejem proti komarjem, lotili bogate ponudbe večera: govejega in klasičnega pršuta, sirove gibanice, kajmaka, urnebesa, piščančje paštete, proje, domačega kruha, rolic z biftekom in omako iz bučnih semen in ocvrtih svinjskih nogic s kislimi kumaricami in hrenom.
Nadaljevali smo s čevapčiči iz čiste junetine, brez lepinje, a s pečenim krompirjem, pa s kumaričnim taratorjem in moravsko solato, da o šnenoklih (sladke penice) in neverjetni baklavi z makom, ki sta se družila z žganjema dunje in viljamovke, niti ne govorimo. Porcije so bile orjaške, toliko, kot smo pojedli tisti večer, še ni nikoli nihče pojedel. Še medaljo v tej disciplini smo dobili: dve steklenici likerja in dva magneta z likom Salaša 137 v maniri naivnih umetnikov za spomin.
Vojvodina na krožniku
Salaš 137 brez dvoma ponuja izvrstno mešanico srbske, madžarske in avstro-ogrske kuhinje, naša odprava pa se je želela srečati tudi z drugimi narodi, ki že stoletja živijo v teh krajih. V restavraciji Macchiato kuča, ki je sicer pomemben del urejenega butičnega mestnega hotela, lahko že za zajtrk ponudijo konkreten krožnik hladnih vojvodinskih specialitet, kamor gredo: šunka iz Bačke, pikantna slovaška klobasa, somborski in sremski sir, za ljubitelje pravih mesnin pa so na krožniku, ki mu logično rečejo Vojvodina na tanjiru, še ocvirki in slanina.
Krepko in nasitno, še posebno če povemo, da se ob tej lokalni, a mednarodni selekciji mlati ocvrti kruh. Mimogrede, naj ob zaznamkih o Macchiato kuči še dodamo, da postaja bližnja Fruška gora vse pomembnejši del svetovnega vinskega zemljevida, kar dokazujejo tudi letošnje ocene Decanterja, ki je ob zadnjem ocenjevanju laški rizling grašac iz vinske kleti Vinčić na Fruški gori ocenil bolje kot vsa slovenska vina.
Grašca nam ni uspelo dobiti nikjer, smo pa ravno v Macchiato kuči opazili za naše pojme enega najboljših srbskih chradonnayjev, babarogo iz kleti Bjelica. Steklenica stane kar 80 evrov. In lahko rečemo, da v Novem Sadu za takšen denar lahko dobro večerjata vsaj dve osebi. Še dobro, da so med boljšimi tudi nekateri cenejši vinarji: Chicahteau, Deurič, Belo Brdo, Matjašević, Matalj …
Enciklopedija Vojvodine
Naš končni cilj je bil bistro Veliki v starem delu Novega Sada, kjer menda strežejo najbolj raznoliko vojvodinsko hrano narodov, ki so ali še živijo na ozemlju te pisane dežele. V bistroju je recimo mogoče dobiti tudi prekmursko (prekomursko) gibanico. In jasno, da smo nasitno sladico pokusili. “Vam je bila všeč? Ali je podobna pravi?” se je na koncu oglasil natakar. Seveda je bila dobra in bila je obilna in poceni kot večina hrane v tistih krajih.
Zažigajoča slivovka iz samostana Kovilj se je srečavala z zanimivimi lokalnimi jedmi, ki jih v bistrojski maniri ob spremljavi moderne zahodnjaške muzike pripravljajo v Velikem. Recimo kombinacijo madžarske debrecenske klobase in slovaške pikantne klobase na zelju in polenti s sirom ter s kumarično solato. Po klasični vojvodinski zakuski s tlačenko, orehi, brusnicami, mladim in dimljenim sirom, klobasicami, kulenom in pršutom je čas za golažu podoben madžarski telečji perkelt s cmoki, slanino in sirom.
Kar 26 narodov je pustilo poseben pečat v Vojvodini, zato jih posebej omenjajo v svojem jedilnem listu. Pri Madžarih, Slovakih, Romunih, Rusinih, Nemcih, Slovencih, Makedoncih in Bošnjakih pa navajajo tudi jedi, ki so jih prinesli v Vojvodino. Vseh nam seveda ni uspelo pokusiti in nekaterih niti nimajo na dnevnem redu, recimo romunske mamaljuge ali rusinskih krompljanjikov. Smo pa ob koncu v okviru nabora sladic dobili (nemške) šnenokle in (madžarske) šomloi galuške – biskvit s pudingom, rumom, rozinami in čokolado.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku.