Prihaja čas, v katerem slovenski gostje veliko obiskujemo hrvaško Istro. Ni še dolgo tega, kar so nas Istrani vabili v prijazne majhne konobe, zdaj pa se to počasi spreminja in konobe postajajo vse bolj razkošne restavracije.
Morda bomo o hotelih govorili bolj podrobno na drugih mestih in v drugih rubrikah, a naj vseeno omenimo, da ima Morgan na robu prijazne vasice Brtonigla na voljo ne predrag butični hotel z velikimi sobami in priročnim bazenom za tople dni. Dodati gre še razgled s terase na vinograde, ki kar silijo h krajšemu sprehodu ali pa, še raje, k obisku okoliških vinskih kleti. Konec koncev je to dežela malvazije.
Restavracija Morgan se vse bolj usmerja k prestižnejšim oblikam prehranjevanja gostov. A niso naivni, ob gosjih jetrih, šampanjcih in uvoženih mesninah so ostali zvesti tudi istrski klasiki, v teh dneh je čas za divje šparglje, ki so našemu omizju še posebej ljubi.
Še nekaj je treba poudariti, restavracija Morgan je kljub vsemu bistveno cenejša od podobnih slovenskih lokalov, je pa seveda res, da je takšne gostinske ponudbe na naši strani meje izredno malo, še posebej, odkar so Torklo v Kortah zapustili zadnji najemniki.
Naj dodamo, da imajo pri Morganu solidno vinsko karto, v večini gre za istrska in druga hrvaška vina, največ je malvazije in terana, najdražji so šampanjci in toskanci, med dražje gre šteti tudi slovensko Veliko rdeče iz kleti Movia in zamejsko Vodopivčevo vitovsko. V jedilnici posebej izpostavljajo žganice, tako tuje kot lokalno grapo in bisko, mi pa smo že na začetku pokusili Aurin teranino, peneč Veraldin rose iz refoška ter Coronicin Due. Lokalno, ni kaj.
Na vse aperitive se je s pozdravom odzvala tudi kuhinja, s popečenim kruhom in divjačinsko pašteto. Še preden je naš kvartet zaključil mazanje sijajne paštete na kruh, so prve jedi napovedale olive, okisani jajčevci, čebulice in hren ter mostarde ali, če hočete, marmelade iz paprike, dunje in čebule. Pomagale naj bi predvsem k plošči mednarodnih sirov, sedem ali osem jih je bilo, od hrvaških denimo paški, od francoskih pa tako brie kot camembert.
Mesni del hladnih predjedi je vodil tradicionalen, a simpatičen istrski pršut. Malce bolj posebna, a za ta čas razumljiva odločitev je bila kar zmagovalna domača šunka v testu, ki je na mizo prispela še topla. Goveji karpačo položijo na divji radič, ga popestrijo z gorčičnimi semeni in hrenovo omako, pomaga tudi blago oljčno olje iz družinskih oljčnikov.
K hladnim predjedem smo pili Matoševićevo belo zvrst Grimalda, eno najboljših vin teh krajev, v katerem malvazijo pospremita chardonnay in sauvignon. Po hladnih predjedeh je ostalo na mizi tudi, ko smo se premaknili k toplim začetnim jedem. Naj kar takoj rečemo: v kuhinji so že imeli divje šparglje. Možnosti, kako jih lahko pomalicamo, so ponudili več, odločili smo se za raviole, polnjene z ovčjo skuto in šparglji, ki jim dodajo špargljevo kremo in sotirane šparglje (14 evrov).
A pravo presenečenje je bila lovska juha, pravzaprav velika lovska mineštra z zelenjavo in mesom divjega prašiča. Izvrstna jed polnega okusa, gosta kot golaž, zadošča za celo večerjo in če nimate časa ali ne želite zapraviti preveč, se jo splača naročiti (sedem evrov). Na koncu seveda nismo mogli iz lastne kože in smo pokusili tudi pravo govejo juho (pet evrov). Ni ponujala drugih okusov kot njena slovenska prijateljica, le da v Istri vanjo zakuhajo torteline, polnjene z jušno govedino.
Verjetno ni bilo prav, da smo tudi h glavnim jedem naročili Matoševićevo vino, tokrat rdečo Grimaldo 2019 (merlot s kančkom terana). Morda zato nismo okusili vseh raznolikih možnosti istrskih vinskih kleti, a konkretno rdeče vino se je več kot lepo zlilo s florentincem.
Natančno uležano, zelo mehko meso bi s količino lahko nasitilo tri jedce, pa še približno pol cenejše je bilo kot v turističnih centrih po Sloveniji (60 evrov za kilogram). Če se vam zdi sicer sijajen kos mesa premalo, zraven dobite špinačne štruklje in pražen krompir, sicer pa sta ugajala tudi biftek na žaru (24 evrov) in račka (18 evrov) z enakimi prilogami kot florentinski kos mesa. In tudi v tem primeru lahko rečemo, da je v naših turističnih centrih bifteke pod 30 evrov praktično nemogoče dobiti.
Ko je čas za sladko, pri Morganovih najraje ponudijo krostate, lahko s kutino, naša pa je bila s skuto in gozdnimi sadeži, zmanjkalo je je v trenutku. Ideja je bila, da pokusimo tudi njihov čokoladni sufle, lahko ga pripravijo s tartufi ali brez, v vsakem primeru dodajo marcipanove pralineje, ki popestrijo sicer nič poseben, klasičen recept. Na koncu smo se še enkrat lotili teranina, res je sladek, a z veliko več karakterja kot recimo naši nekoč nepogrešljivi, večkrat vodeni teranovi likerji. Za tiste, ki imajo že tako sladko življenje, pa je na mestu rovinjski pelinkovec.
Povzetek
Istrska gostilna, ki je v zadnjem času ob spremstvu butičnega hotela postala izvrstna restavracija. Kar nekaj je prestižnih, razkošnih sestavin, a na koncu vseeno, jasno, v špajzi najdejo oljčno olje, šparglje, tartufe … Pripravite kakšnih 40 evrov na osebo.
Nobenega dvoma ni, da so na vinski karti v glavni vlogi malvazije in terani, a se vinski svetovalci restavracije v Brtonigli ne ustavijo le pri njih. Imajo tudi naša vina, šampanjce, toskance in seveda množico drugih hrvaških vin.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 5/5
Restaurant & Villa Morgan
Bracanija 1, 52474 Brtonigla, Hrvaška
Telefon: +385 52 774 520