Kobarid je zaradi Ane Roš oziroma Hiše Franko postal ena najzanimivejših slovenskih kulinaričnih destinacij, a je tam še kar nekaj drugih gostiln. Denimo Hiša Polonka.
Hišo Polonko je pomagala zgraditi prav Hiša Franko. In to dobesedno. Gostje, ki jih je bilo vsaj v predkoronskem času v Hiši Franko pri nekoč najboljši kuharici na svetu veliko preveč, so narekovali odprtje nove, manj zahtevne gostilne v samem jedru Kobarida, ki naj bi, podobno kot v tujini, dala tudi revnejšim slojem možnost, da pojedo nekaj, kar vsaj od daleč spominja na velike kuharje.
V Italiji so takšni lokali največkrat bistroji, pri nas se najboljši naslanjajo na bolj ruralne, lokalne, avtohtone in podobne vzorce. Tomaž Kavčič z Zemona ima v Brdih Kruh in vino, Ana Roš sicer ne more reči, da je Hiša Polonka njena gostilna, je pa dejstvo, da je pri nastajanju koncepta več kot samo bežno sodeloval njen dolgoletni partner Valter Kramar.
V samem središču Kobarida še vedno niso uvedli peš cone, ki bi razbremenila glavne lokale, predvsem hotel Topli val, kjer kuhajo čedalje bolj zanimivo hrano, malce utrujenega Kotlarja in majhno Hišo Polonka. Skratka: ko gost stopi iz Polonke, ima nemajhno možnost, da ga zbije avto. Malo bo seveda treba paziti, konec koncev pazljivost zahteva že sama situacija, povezana z virusi. A tisto nedeljo je bila Hiša Polonka kar polna, morda kar razprodana. Gostje so si očitno želeli prijaznega lokala in enostavne hrane, ki na koncu niti ni tako poceni.
Pri Polonki ponujajo bolj ali manj hitre obede z enostavno domačo oziroma lokalno hrano. Z rezervacijami se menda ni treba ukvarjati, ampak na mizo počakate kar ob točilnem pultu, čeprav smo v praksi videli, da so bile nekatere mize tudi rezervirane. A razlika med teorijo in prakso se je v času korone seveda zelo zabrisala.
In če se morda ob našem obisku nekatere jedi niso povsem posrečile, se natančno držijo načrta z vini. Ta so skoraj izključno “naravna”, tudi v ponudbi vin na kozarec prevladujejo Kramar, Slavček in Rojac, čeprav celo bolj kot vino poudarjajo hišno pivo Feo.
Začeli smo tam, kjer so pri Polonki najboljši: pri zorjenih sirih, za katere se osebje sicer ne more zediniti, ali so kobariški, tolminski ali bovški. Eden je zorel v zemlji, drugi je zorel šest mesecev, tretji dve leti, četrti, najpikantnejši, pa kar štiri. Blažili smo ga s slivovo marmelado in orehi ter za krožnik odšteli devet evrov.
Sledil je znameniti Frankov rostbif, ki ga zdaj namesto v Hiši Franko strežejo le pri Polonki. Manjša, a ne majhna porcija stane osem evrov in upamo si reči, da so bili rostbif in siri zmagovalci našega kosila. In to kljub temu da so mesu dodali povsem nepotrebno rukolo.
Pravzaprav smo pričakovali, da bomo v naslednji fazi dobili kakšno konkretno juho ali celo joto. Jedilnik je namreč obetal dnevno mineštro, ki pa se je tisto nedeljo izkazala za paradižnikovo juho. Zato smo raje naročili friko, pravo, krepko in mastno specialiteto iz krompirja, sira in zelišč. Lahko bi rekli, da ena frika (11 evrov) pri Polonki mirno nahrani tri ali celo štiri osebe.
Nekaj manj nasitni so bili žlikrofi z gobami (12 evrov), spet nekoliko bolj pa jelenov golaž (15 evrov), ki ga okrepijo s popečenim kruhovim kipnikom. Golaž bi lahko bil bolj pikanten, je bilo pa meso mehko, kot se spodobi.
Na koncu smo razmeroma dolgo čakali na še eno zvezdo iz kuhinje – kobariške štruklje na maslu. Pol ure čakanja se je splačalo, bili so res slastni, a še ene porcije zagotovo ne bi zmogli.
Povzetek
Le dve sezoni stara gostilna, ki poskuša v središču Kobarida poskrbeti za tiste, ki si ne morejo privoščiti Hiše Franko. Cene za friko, golaž, rostbif in podobno domačo hrano so seveda nižje kot pri 175 evrov težki materi. Pripravite kakšnih 30 evrov za osebo.
Vinska karta je specifična in vezana na cenejše, a še vedno ortodoksne vinarje naravnih smeri. Kramar, Rojac, Slavček, Šumenjak, Štekar, Fedora …
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 3/5
Hiša Polonka
Gregorčičeva ulica 1
5222 Kobarid
Telefon: 0599 58194