Hrvaški otok Korčula postaja novi Dubrovnik, Hvar ali Rovinj. Cene v mestu so po morsko zasoljene, a vsaj za zdaj je zeleni otok, kjer so doma vino, oljčno olje, ribe in zelenjava, manj skomercializiran od omenjene konkurence.
Medtem ko mednarodni vodniki omenjajo lokale, v katerih lahko dobro in drago jeste, vam bodo domačini povedali, da zaradi visokih cen, ki so posledica vse večje popularnosti Korčule med bogatejšimi turisti, jedo praktično samo še doma.
Verjetno je prvi dokaz v samem centru mesta Korčula, kjer je na najlepši lokaciji s pogledom na modro morje restavracija LD, ki jo imajo skupaj s hotelom Lešić Dimitri Palace v rokah angleški lastniki.
Za tiste, ki imajo v žepu preveč
Sobe v Lešiću so po 500 evrov na noč, restavracija ponuja pet jedi in vinsko spremljavo vin s Korčule za 200 evrov na osebo. Drago. In za ta denar ne dobite zraven niti kozarca šampanjca. A restavracija je bila tistega večera tako polna, da smo mizo dobili šele ob pol desetih.
LD ima Michelinovo zvezdico in dostavo na jahte. In predvsem hrvaška vina oziroma vina z otoka, kar je logično, bolj kot to, da imajo namesto domače vode kar ameriško.
Strežejo avtorsko hrano mnogih sestavin, včasih celo pretiravajo, a nikoli v korist gosta. Porcije so majhne, recepti se sprehajajo po Evropi in se odpeljejo v Azijo – od gyoze, polnjene s kozicami, do filejčka brancina, ki se sreča s kimčijem in kurkumo.
Koščku govedine v finalu pomagajo z briošem, polnjenem z gobami, čebulno marmelado in črnimi tartufi. Več kot hrane je strogih natakarjev, jedi pa s samim otokom nimajo nobene zveze.
Podobno je s sosednjo restavracijo Filippi, ki je glede na lokacijo tudi primerno draga. Šampanjec Roederer, ki ga v Sloveniji dobite tudi za 50 evrov, je pri njih kar 130 evrov. Še dobro, da imajo domača vina in ameriško vodo ter predelane majčkene jedi, ki jih cenijo od 15 do 30 evrov. Z vinom smo za kosilo treh majhnih jedi na osebo plačali kakšnih 60 evrov.
Če hočete jesti moderno avtorsko hrano, ki ima korenine na otoku, je celo bolj zanimiv majhen tapas lokal Ignis, ki se drži majhnih prigrizkov zraven lokalnega vina.
Konobe z domačo hrano
V nasprotju z dragimi restavracijami v slikovitem centru mesta so po bližnjih vasicah zanimive konobe. Žrnovo, Lumbarda, Pupnat in podobni kraji so od centra Korčule oddaljeni le nekaj kilometrov. Hrana je enostavnejša in v večini vezana na domačo pridelavo, pri čemer so na prvem mestu makaruni. Te testenine so gospodinje nekoč pripravljale predvsem z mesno omako, zdaj jih je pa mogoče jesti praktično s čemer koli od zelenjave do morskih prebivalcev.
V Belinu v Žrnovu, kjer imajo peko mesa organizirano zunaj, ob terasi, lahko tako dobite vpogled na običajen meni konob: klape za podlago, lokalno belo vino sorte grk vinarja Bireta, solata hobotnice, ribja pašteta, ocvrte bučke, makaruni s škampi, kovač z žara in na koncu fige s čokolado ter sladka rožata (dalmatinski puding), pa še zeliščno žganje za moške in bolj sladek orehovec z vrtnico za dekleta in žene.
V konobah, kot je Belin, je dobro imeti s seboj gotovino, marsikje ne sprejemajo kartic, so pa računi znosnejši in zdi se, da lahko jeste štirikrat, celo petkrat ceneje kot v mestu. Podobno je v najslavnejši konobi na otoku.
Konoba Mate v Pupnatu je institucija, ki kuha za zmerne denarje. Jedi so domače, a z zanimivimi prebliski. Žganja so dopustniško pisana: travarica, vrtnica, rožiči, fige, vinska karta je bogata in poceni. Pokusite terino divjega in domačega prašiča s pistacijami ali kozji kajmak iz skute in masla z zelišči ali pašteto pršuta z orehi. Na vse to gre domač kruh s kumino.
Makarune pomešajo z mandlji, baziliko in paradižnikom, raje kot ribe pa v finalu ponudijo kakšno pečeno meso. Skupaj s sladico ter kakšnim grkom ali pošipom, ki sta prevladujoči domači beli vinski sorti, bi se morali najesti za manj kot 30 evrov.
Najcenejši rarog in najdražji ranč
Med nasvete za obisk Korčule je treba dodati še dve konobi, dva kmečka turizma, ki imata pravzaprav nasprotni zgodbi. Prva, ena najcenejših na otoku, je še vedno v Pupnatu in v nasprotju s konobo Mate, kjer je več mesa, ponuja predvsem morske zanimivosti. Gre za konobo Pagar, kjer boste vrhunsko morsko hrano jedli že za kakšnih 25 evrov.
Slovijo po najboljšem in najcenejšem rarogu z makaruni in po še veliko cenejših škampih s taistimi makaruni, ob vnaprejšnjem naročilu pripravijo tudi hobotnico izpod peke.
Pagar ima teraso s simpatičnim pogledom na Pupnat, v ozadju pojejo klape, v ospredju so žganja in zelo prijetno hišno vino za evro na kozarec. Ob rarogu je nujno pokusiti ribjo pašteto, izjemno solato sipe, neverjetne ocvrte kruhke in na koncu, če se malo potrudite, še palačinke s katero od domačih marmelad – od slivove in marelične do figove in pomarančne.
Če je Pagar poceni, tega ni mogoče trditi za konobo Maha, skrito v gozdnatih hribih nad Žrnovim. Ranč, kot mu pravijo, ima menije za kakšnih 100 evrov na osebo, rezervacija je več kot obvezna.
Gostišče je sredi prelepega mediteranskega zeliščnega vrta, kjer imajo tudi poseben šank za mešanje koktajlov, po katerih menda slovijo. Škoda, da so natakarji tako zapeti, da hočejo konservativno hrano jahtašev prenesti v hribe.
Kdove zakaj strežejo italijanski prosecco, če imajo svoja vina, in zakaj ne ponudijo šampanjca, če že strežejo tuja vina in če so cene tako visoke. Veliko vprašanj za počasno strežbo, ki samo z enim natakarjem ne more slediti množici angleško govorečih turistov.
In kaj smo si še zapomnili? Fokače s paradižnikom, lastno oljčno olje, Radovanovićevo vino grk, goveji tatarski, zanimivo variacijo dalmatinskega soparnika, izvrstne makarune z mandlji, sušenimi paradižniki in divjim koromačem ter sijajno jagnjetino iz Like.
Adijo pamet in domača vina
Vrnimo se v mesto Korčula, ki ima kakopak največ lokalov na otoku. Če vprašate v Sloveniji, vam bodo vsi predlagali ribjo restavracijo Adio Mare v starem mestnem jedru.
Lastnik, ki se diči z morsko restavracijo s prijetno senčno teraso, je rokometaš, natančneje rokometni trener, ki je kariero, katere pomembnejši del se je odvijal v Sloveniji, zamenjal z gostinstvom. Njegova strast so vina, še posebej všeč so mu slovenska in ko je izvedel, od kod prihajamo, je ob domačih začel ponujati tudi naša vina. Recimo A plus belo sijajnega letnika 2013 ki ga kar ni mogel prehvaliti.
Toda prijazna strežba in poznavanje vin nas ne bi mogla spraviti v tako dobro voljo kot hrana na terasi v samem jedru mesteca. Od oljčnega olja iz Žrnovega in kozic v balzamičnem kisu do ribjega bureka z jogurtom, od tunine paštete do solate s hobotnico, od okisanih inčunov do sardelic in ribjega tatarca z avokadovo gorčico.
Je lahko še bolje, smo se spraševali, medtem ko smo pili rukatac, še eno lokalno belo sorto iz korčulske Čare. Lahko, Ante je dal na mizo dva zapečena jadranska lignja, ki sta imela skupaj skoraj pol kilograma. Za eno osebo! Pa še slastne makarune s kozicami. Adijo, pamet. Če ne boste pili, boste po osebi plačali kakšnih 30 evrov.
Podobno prijazne so lahko v samem mestu tudi nekatere vinoteke. Za poceni, dobrega in raznolikega se je izkazal Bokar, ki lahko ponudi vsa vina z otoka, večino na kozarec.
V osnovi gre za klasično vinoteko, a s to razliko, da natakarji in lastniki z gosti posedejo ob mizah in razmeroma natančno diskutirajo o vinih. Pa naj gre za otoška vina grk, rukatac in pošip, ki so vsako leto boljša, ali za kak biser iz drugih delov Hrvaške, recimo Enjingijevo zvrst petih sort iz leta 2010 iz Slavonije, morda najbolj zanimivo vino, ki smo ga pili na otoku.
Mimogrede, pri Bokarju so podobno kot vina poceni in zanimivi njihovi narezki, predlagamo, da izberete paške sire in sušeno divjačino z lokalno marmelado.