Konobe so zaščitni znak Istre, bolj hrvaškega kot slovenskega dela. V zadnjem času se stvari spreminjajo in tudi Buščina ni več samo enostavna istrska gostilna.
Že parkirišče, na katerem so tisto sobotno popoldne kraljevali porscheji in mercedesi, je napovedovalo, da ne bomo jedli v povsem običajni konobi, kakršno smo spoznali pred leti. Majhen lokal je postal velika svetla gostilna, kjer je v vitrinah videti tudi Dom Perignon in dražja vina iz Toskane.
In čeprav je bil v eni od jedilnic še močan vonj iz odprte peči, kjer pečejo mesnine, smo na mizo hitro dobili jedilne liste, ki so potrjevali, da tokrat ravno poceni v Buščini ne bomo jedli. Ribji meni stane okoli 50 evrov, mesni oziroma celinski je kakšnih pet evrov cenejši. Ob tem pa velja vedeti, da so porcije štirih jedi v menijih manjše, kot če naročite posamezno.
Na mizo je že prispel pozdrav iz kuhinje, opečeni kruhki s sirom in bučkami, zraven pa kozarec ali dva solidnega penečega vina iz bližnje kleti Kabola. Po mehurčkih smo naročili Gran malvazijo iz kleti Coronica, ki je bila, toliko si upamo reči, ena svetlejših točk popoldneva.
Vinska karta v Buščini je sicer kratka, a učinkovita, ob istrskih je nekaj predvsem rdečih vin iz Dalmacije, le malo vin je iz drugih delov Hrvaške, imajo tudi kakšno dražje ime iz Italije, slovenskih vin pa tokrat nismo opazili. Na kozarec točijo zelo pitno malvazijo soseda Cuja, iz soda pa malvazijo Prelac.
Malvazije je veliko, belih tartufov pa ne. Letos jim menda slabo kaže, ker jim vreme ni naklonjeno. Na jedilniku smo pogrešali tudi bobiče, namesto njih je bilo mogoče naročiti govejo in ribjo juho, pa tudi fužev ni bilo, namesto njih so imeli njoke, rezance in šurle. Morda bi od nosilcev moderne istrske filozofije pričakovali bolj polne shrambe, a menda so petki v teh krajih pravi spektakel in marsičesa zmanjka.
Kot prva jed mesnega menija nastopa ne ravno velik karpačo boškarina, ki ga sicer okusno in zanimivo opremijo z marinirano čebulo, mladim sirom, mandlji, solato in balzamičnim kisom.
Spoprijeli smo se še z istrsko ploščo, na kateri so se vrstili dve vrsti sira (s tartufi in brez), panceta, ombolo, salama in pršut, a vse našteto se tisti dan ni moglo meriti z jurčki na žaru. Sveže, le rahlo opečene gobe z malo nastrganega sira so bile zmagovalke tistega dne.
K testeninam. V mesnem meniju so bile to šurle s (črnimi) tartufi, ne preveč obilna porcija, naročili pa smo še njoke s tartufi in pirine rezance z jurčki. Spet so bili bolj zanimivi jurčki, pri črnih tartufih pa človek pravzaprav nikoli ne ve, kaj je dobil. Je pa res, da bi beli tartufi, ki jih letos skoraj ni, ceno testenin še dvignili, morda celo podvojili.
Steklenica Gran malvazije se je počasi izpraznila, potem ko je tako uspešno podpirala istrske specialitete, v naslednji fazi se je z jedmi soočila Cujeva malvazija: stejk tune so podprli z malce prehladnim krompirjem in blitvo, enako mlačni in nekam majhni so bili jadranski lignji.
Na drugi strani je v okviru mesnega menija prispela taljata boškarina s tartufi, ki so jo pospremili krompir, bučke in gorčična omaka. Nič posebnega. In še enkrat, s preteklih obiskov se spomnimo občutno večjih porcij.
Kaj pa sladice? Na dnevnem redu so imeli panakoto in pečena jabolka, mi pa smo se sladkali z nepretresljivim čokoladnim kolačem z oljčnim oljem, soljo in peperoncinom ter razstavljenim millefogliem, vse skupaj pa poplaknili z radodarnim odmerkom biske.
Povzetek
Klasična, celo legendarna istrska konoba zelo blizu naši meji velja za primer tistega, kar si slovenski jedci predstavljamo pod oznako istrska kuhinja. Tartufi, oljčno olje, malvazija, boškarin. Nekoč so se nam zdeli v boljši formi in cenejši.
Vinska ponudba ni široka, a se zdi dovolj natančna. Strežejo predvsem najboljša istrska vina, nekaj dalmatinskih rdečih in celo kakšno prestižno steklenico iz zahodne Evrope.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Konoba Buščina
Buščina 18, 52470 Umag, Hrvaška
Telefon: +385 52 732 088