V okolici Nove Gorice se je v zadnjem času, posebej po pandemiji, marsikaj spremenilo. Nekatere gostilne so celo zaprle svoja vrata. Mandrija, z morda najenostavnejšo ponudbo med vsemi, pa je ostala na svojem mestu.
Ko s severa avtoceste zavijate proti Novi Gorici, lahko vidite množico boljših in slabših lokalov. Tam so Šterk, Termika, Žeja, poslovila se je Mama, legendarni Pikol pa je svojo ponudbo ob ribniku prilagodil novim trendom in se bolj kot s kuho ukvarja s hotelirstvom. Mandrija medtem svojega koncepta s poudarjenimi mesninami ni spreminjala in velja za eno enostavnejših in očitno najbolj zanesljivih gostiln v okolici Nove Gorice.
Naj samo na hitro zapišemo, da je pri Mandriji zunaj na velikem vrtu, z razgledom na zelene primorske hribe in bližnje trate, na katerih konjeniški klub vadi svoje konje, veliko lepše kot v notranjosti. Še več, modrega in očiščenega popoldneva po zoprni nevihti, ki je malo pred našim obiskom klestila po spodnji Vipavski dolini, si ne bi želeli doživeti drugje kot na tem gričku pred Novo Gorico.
Začeli smo s penečo rumeno rebulo iz briške kleti Blaževi. Ne predraga in ne presuha pijača, ki jo ponujajo na kozarec (tri evre), se je že spoprijela s prvo jedjo, pozdravom iz kuhinje v obliki divjačinske paštete s pistacijo in malino na prepečencu.
Na mizi je bilo oljčno olje Franca, ki je sodelovalo tudi v drugih fazah, s prepečencem ali navadnim kruhom in seveda tatarskim biftkom, le rahlo pikantnim, opremljenim z olivami, kaprami in kumaricami. Porcija za eno osebo, ki zadostuje tudi za dve, stane znosnih 12 evrov, večja je 20.
Tatarski biftki postajajo v naših restavracijah in gostilnah že kar malce generična hladna predjed, pri Mandriji pa imajo na voljo še druge možnosti, tudi tri karpače: govejega, pametno podloženega z motovilcem, ne rukolo, možnost sta tudi jelenova in gosja verzija, vsaka stane 12 evrov, z naribanim sirom in, pametno, ne rukolo, ampak motovilcem.
Za 12 evrov ponujajo še jelenovo in gosjo verzijo karpača. Če ste lačni hladnih predjedi, imajo seveda tudi pršut, lokalne sire in serijo salam, konja ali žrebička pa Mandrija iz očitnih razlogov ne ponuja.
Je pa tudi v goveji juhi neverjetna količina mesa, tako bogato dobite le redko kje. Lahko bi se pošalili in rekli, da je v juhi pri Mandriji več mesa kot pri glavnih jedeh v turističnih centrih. Le da juha na površinah konjeniškega kluba stane zgolj štiri evre.
Med belimi vini je bila tisto popoldne na kozarec na voljo le Polhova malvazija, ki kljub nizki ceni (1,5 evra) ni povsem upravičila naših pričakovanj. Hkrati je res, da je tudi pri vinski karti več prostora namenjenega vinom, ki se lahko povežejo z mesom, torej rdečim.
In podobno ozka je ponudba toplih predjedi, pri katerih so ob fužih s črnimi tartufi in rižoti s kurkumo pozornosti vredni predvsem enostavni, a neverjetno natančno pripravljeni njoki z lisičkami (osem evrov), ki so bili za del omizja najboljša jed srečanja pri Mandriji. A kot rečeno, glavno dejanje so glavne jedi oziroma meso, ki prevladuje na jedilnem listu ene najbolj prijaznih gostiln na Goriškem.
Če so pri začetnih jedeh cene zmerne, v nekaterih primerih nizke, v drugih malce previsoke, se vse spremeni pri mesni ponudbi. Spričo cen na trgu je drago vse, kar pride z žara ali iz peči: biftek je 25 evrov, enako jagenjček, telečji medaljoni in rostbif black angusa sta po 20 evrov, kilogram T-bone stejka stane 45 evrov. Za zadnjo ceno bi se v Ljubljani morda celo kar stepli, konec koncev lahko tak kos zadošča za tri osebe.
Naše omizje je ob merlotu, mešanem z barbero iz kleti Sv. Martin, izbralo telečje medaljone in rostbif argentinskega angusa. Težko je reči, katero meso je bilo bolje pripravljeno, oba kosa sta bila izvrstna, gotovo pa je nekaj: pri Mandriji res znajo z mesom, ki mu pristavijo preproste priloge v obliki pečenega krompirja, bučk in paprike.
Ob malce običajni seriji sladic, v katero sodita creme brulee in tiramisu, smo poskusili zelo dober pistacijev sufle z jagodnim sorbetom in solidno jagodno pito. Dolga pot proti Ljubljani pa je onemogočila, da bi zaključili s hišnimi in okoliškimi žganicami.
Povzetek
Primorska gostilna, ki se ne išče v novih trendih, še posebej ne v kakšni izumiteljski kuhinji, ampak poskuša goste razveseliti s sezonsko hrano in poudarjenimi mesnimi hladnimi in glavnimi jedmi. Da nekaj gotovo počnejo v redu, so dokaz (ne redki) italijanski gostje.
Vinska karta ni ravno široka, a pokriva večji del vinorodnih primorskih gričev. Škoda, da na kozarec ne odprejo še kakšne steklenice.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 4/5
Gostilnica Mandrija
Ajševica 81, 5000 Nova Gorica
Telefon: 041 752 584