Nedavno nas je poklical prijatelj iz Novega mesta in naštel tri okoliške gostilne, ki ustrezajo opisu poceni in dobro. Med omenjenimi smo se najprej oglasili v Škocjanu.
Če greste iz Ljubljane, verjetno pa ni nič drugače iz drugih krajev, zapustite avtocesto za Škocjan na izvozu za Dobruško vas in se potem po kakšnih petih minutah znajdete v Škocjanu, kjer stare gostilne ni težko najti. Odprti so sicer vsak dan od torka do nedelje, zaprti so torej le ob ponedeljkih, a se množice, kot je v navadi na tem mestu, bolj zgostijo konec tedna, še najbolj v nedeljo zgodaj popoldne.
Drugače povedano, na eno deževnih nedelj v začetku oktobra je bila naša odprava ob pol štirih popoldne še zadnja, ki je sedla v jedilnico k lončeni kmečki peči (ki glede na temperature ozračja še ni bila zakurjena in seveda tudi ne topla), kjer naj bi se konkretno nasitila in celo nekaj malega spila; predstavljali smo si, da bo to cviček, saj večina takšnih gostiln nima kakšne obširne vinske karte, kaj šele ponudbo z drugih slovenskih vinorodnih območij, pokrajin ali ozemelj.
Kraljeva vina in domače mesnine
Seveda smo imeli prav. V Škocjanu pri Marinčiču so vsa mirna vina iz bližnje vinske kleti Kralj v Dobruški vasi. Cviček, modra frankinja in mešano dolenjsko belo so po kak evro na kozarec, le peneče, srebrna penina z radgonskih gričev, se izstreli na 25 evrov.
V vsakem primeru smo si, čeprav se zdi, da gostje tega v povprečju niti nočejo, zaželeli domačih hladnih mesnin. Briljantna sta bila zašinek in domača salama, sir bi bilo bolje poiskati po bližnjih kmetijah kot v sosedovi trgovini. Kruh je bil domač, očitno so ga spekli dan prej za dva dni, manjkale so vložnine (kumarice, paprike, gobice) ali celo hren, ki bi začeten del malce popestril. Je pa treba reči, da je začetek, ki ga je mogoče podložiti s Kraljevimi vini, v kategoriji najcenejših v Sloveniji in bo gosta, ki se je kar pošteno nasitil, stal štiri evre. Ja, res znosne štiri evre na osebo.
Domači rezanci in vranični žličniki
Bistven element, ki zaznamuje vsako dobro kosilo, je juha. V naših krajih se med najbolj iskano šteje goveja juha. Pri Marinčiču imajo sicer tudi bogato gobovo, naša odprava pa si ni mogla pomagati, ko smo slišali, da imajo na voljo juho z vraničnimi žličniki. Juhe pridejo na mizo v velikih jušnikih in če kje, so v tej kategoriji res velikodušni. V enem jušniku je za vsaj pet oseb goveje juhe z izvrstnimi velikimi žličniki.
V drugem jušniku žličnike nadomestijo tanki, skoraj prozorni domači rezanci, tudi teh je veliko in tudi v tem primeru je v jušnikih materiala za bataljon. Mimogrede, tudi juhe so poceni, po tri evre na jušnik, a je treba dodati, da jih ob prazničnih dneh, kamor gre šteti tudi nedeljo, vštejejo v kosilo, ki odvisno od sestavin stane 11, 12 ali 13 evrov.
Finalni del kosila
Na steni ob starem šanku je natančen cenik vseh jedi, ki jih je mogoče naročiti v Škocjanu. Toplih predjedi praktično nimajo, če pa že, se selijo v kompozicije kosil oziroma glavnih jedi, kot priloge. Če bi hoteli posebej naročiti najdražjo jed pri Marinčičevih, je to telečji zrezek z gobicami, najcenejša je svinjska pečenka za osem evrov. A kot rečeno, večino glavnih jedi je dobro naročiti v okviru nedeljskega kosila. V našem primeru je, lahko bi rekli, blestela svinjska ribica s slivami, podložena s praženim krompirjem, božanskimi sirovimi štruklji, cvetačo, korenjem in kolerabo v omaki.
Podobne priloge si je z ribico delila kuhana govedina, ki je pred tem očitno opravila svojo nalogo pri juhah. Dodali so ji še, kar nas je razveselilo, veliko žlico hrena. V naših krajih to sicer ni navada, a prek naše severne meje znajo juho in govedino povezati v tako imenovani sloviti tafelspitz, in pri Marinčiču imajo za to vse možnosti ter očitno tudi sestavine.
Malinova pita, no ja, bolj malinov kolač
Morda je treba omeniti, da so glavne jedi tudi glavno orožje v dolenjski gostilni, ki smo jo obiskali, ob že naštetih možnostih so na svojem mestu vse pečenke, tudi štefani, mnogi zrezki, tudi pravi telečji dunajski, nadevane prsi in celo pečen piščanec. Ob koncu obiska pa smo si zaželeli tudi kakšno sladico in v Škocjanu v tej zadnji fazi ni tako bogate izbire kot pri glavnih jedeh. Na voljo je bila izvrstna malinova pita, ki bi ji marsikje rekli kar malinov kolač – zdi se nam, da smo dobili zadnje kose z roba.
Očitno so vedno na voljo različne porcije sladoleda. In potem ostane za tiste, ki niso odvisni od šofiranja, samo še kak šnopček, kakšnih 15 smo jih našteli. Na srečo imajo za najbolj navdušene pivce na voljo tudi enostavne sobe za 53 evrov na noč za dve osebi.
Ponudba
Gostilna Marinčič, ki ima tudi urejene turistične sobe, je gotovo ena tistih, ki so najbližje opisu poceni in dobro. Za kakšnih 15 evrov boste dobili kosilo in še kozarec vina, za 20 evrov juho, kos najboljšega mesa in sladico. V Škocjanu kuhajo enostavno in domače z jasnimi sestavinami in z okusom. Imajo veliko serijo glavnih jedi, manj je sladic in predjedi.
Vina
Vinska ponudba je bolj kot ne zelo ozka. Ob vinarju Kralju, ki ponuja tradicionalno lokalno kapljico, vključno s cvičkom, imajo še srebrno penino. Cene so nizke, je pa škoda, da v ponudbo ne vključijo še kakšnega soseda.
Cena
Cene, kot smo omenili, so za naše razmere razmeroma ugodne. Najcenejše kosilo je bilo 11 evrov, najdražje 13 evrov. Najdražji telečji kosi mesa so po 15 evrov. Kozarec cvička je kak evro, juhe so po tri evre, če jih vzamete posebej. Sobe v njihovi hiši so po 53 evrov na noč za dve osebi.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.