Nekateri ljubljanski lokali so svojo ponudbo kljub turistični evforiji zadržali na visoki ravni. Eden od njih je Kralj žara.
Ob vseh slabih plateh življenja, ki jih je množični turizem prinesel v glavno mesto, je najslabše pri gostinski ponudbi, ki v vse več primerih pomeni le še povprečno hrano za veliko denarja. Nekaj bolje je v drugih delih Slovenije, a dejstvo je, da je tam, kjer je več turistov, manj možnosti, da bi dobro jedli. Na žalost.
Na srečo pa je tudi nekaj drugačnih lokalov in v zadnjih letih se je ob zanimivem konceptu med najboljše v prestolnici prebila restavracija Kralj žara, ki se je, kot je že iz imena razvidno, specializirala za mesnine. V glavnem z žara, ni pa nujno.
Lokal je tudi zaradi sijajne lokacije ob parku Zvezda zvečer običajno razprodan do zadnjega kotička, edina težava v urejenem prostoru s premalo izkoriščenim šankom so neudobne visoke mize, ki seveda ne morejo biti podlaga za konkretno večerjo, ampak so bližje ponudbi kakšne vinoteke ali bistroja s prigrizki.
Na srečo pa imajo tudi bolj običajne, predvsem nižje mize in mi smo si tistega zimskega večera izborili eno od njih, ki je stala pod dokaj nenavadno stensko dekoracijo – pod spominskimi noži z imeni Mihe Karnerja, Zorana Jankovića in še nekaterih pomembnežev. Ti so gledali na nas, medtem ko smo si privoščili naš klasičen scenosled štirih jedi in nekaj kozarcev vina. In šampanjec, seveda.
Na kozarec so stregli rumeni Veuve Clicquot (12 evrov), na karti pa je sicer še pet šampanjcev in dve Bjanovi penini. Tako kot je prav. In če so mnogi lokali z mesom v Ljubljani in nasploh po Sloveniji zavili na enostavnejšo pot bolj ali manj enakih burgerjev, so se v Kralju žara specializirali za najboljše mesnine in s tem seveda postali (z razlogom) ena najdražjih restavracij v Sloveniji.
Začeli smo z govejim karpačem (14 evrov), na debelo odrezane rezine mesa opremijo z Lisjakovim oljčnim oljem, malce tudi okisajo in ravno prav osolijo. Na drugi strani je bil tatarski biftek (16 evrov), bojda iz argentinskega mesa. Nastrgan, kot je prav, z jajcem, ki si ga gost sam zameša v meso. In presenetljivo, zraven je žepna porcija ocvrtega krompirčka. Boljših hladnih mesnih predjedi že nekaj časa nismo jedli in tudi vsa predavanja o lokalnih sestavinah na takšnih mestih izgubijo smisel. Okusne jedi, izbrano meso in seveda cene, ki marsikomu onemogočajo, da bi se lahko vsak dan tako hranil.
Na vinski karti je pri Kralju žara boljši del seznam rdečih vin. Jasno, naročili nismo ne Opus One (okoli 600 evrov) ne Chateau Margaux (okoli 1000 evrov), ampak smo se spretno znašli in za 53 evrov izbrali steklenico Marqius de Calon, cenejšega brata slovitega Calon Segurja, v katerem je več merlota kot kaberneta. Vino, ki brez dvoma lahko tekmuje z mesninami v parku Zvezda.
Tudi z ocvrtimi piščančjimi perutničkami v sojini omaki z arašidi in čebulo (18 evrov). Topla predjed, ki jo je treba jesti z roko, je lepljiva in sladko-pikantna in takšne perutničke bi lahko zobali v nedogled.
Nato je na mizo prispel pečeni fižol s slanino, ameriški kontinent je zastopala zeljna solata z majonezo oziroma coleslaw, ki je tudi v naših krajih postala standardna spremljevalka mesnin z žara. Med slednje se je v našem primeru prišteval vzorno medium rare pečen argentinski tenderloin (20 dekagramov za 25 evrov), ki mu ob robu priložijo steak omako.
Jasno, lahko greste bolj globoko v žep – 30 dekagramov japonske govedine wagyu vas bo stalo več kot 130 evrov, kar je neprimerno dražje. Pa še posebej všeč vam morata biti okus in tekstura z maščobo prepredenega mesa. Mi smo ob tenderloinu raje pokusili še jed iz serije dimljenih oziroma BBQ jedi (low and slow) in za 18 evrov dobili orjaško porcijo natrgane svinjine. Neskončno sočno in zelo nasitno meso, kot se rado zgodi pri dimljenih specialitetah, je imelo za spremljavo žar omako.
Tudi recepti za sladice prihajajo z one strani oceana. Tako (malce presuha) skutna torta kot bolj simpatična bananina krema s čokoladnim drobljencem, ki je na daleč podobna tiramisuju.
Za konec imajo v orožarni še nekaj bolj ali manj mednarodnih žganic, največ je viskijev, in če smo se že tako trudili z ameriškimi recepti, smo morali zvrniti še enega Jacka Danielsa iz linije Single Barrel.
Povzetek
Kralj žara ponuja kuho in peko sledljivih sestavin. V glavni vlogi je kakovostno meso različnih cenovnih razredov, pretežno visokih. Mesnine so pripravljene, kot se šika, in prihajajo iz dežel, ki imajo veliko boljše meso kot Slovenija (Argentina, ZDA, Japonska, Nova Zelandija). Za hrano pripravite vsaj 40 evrov na osebo, če boste malicali japonsko govedo, pa vsaj še enkrat toliko.
Na vinski karti je nekaj najboljših (in najdražjih) vin na svetu. Veliko je tudi slovenskih (Marjan Simčič, Jakončič, Edi Simčič), a če le imate priložnost in denar, so na voljo toskanci, bordojci in kalifornijska vina. Posebnost: kar nekaj vin iz najvišjih razredov je mogoče dobiti na kozarec.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Ambient: 4/5
Vinska ponudba: 4/5
Kralj žara
Kongresni trg 3, 1000 Ljubljana
Telefon: 064 277 677