Na Goričkem je pred časom zaprla vrata ena naših najljubših gostiln. Zdaj smo v njeni bližini obiskali Zeleni gaj in skušali ugotoviti, ali bi lahko zapolnil to praznino.
V Fokovcih na Goričkem je doma Zeleni gaj, gostilna, za katero smo upali, da lahko nadomesti bližnjo, nekoč zelo priljubljeno gostilno K Rotundi, ki je pred časom iz nam neznanih razlogov zaprla vrata.
Pričakovali smo torej lokalne dobrote iz sledljivih sestavin, velike porcije in prijazne cene. Pričakovali smo neformalno okolje, a čisto gostilno in urejeno okolico. Pa smo vse to dobili? Težko bomo odgovorili na kratko, a eno lahko rečemo takoj. Za štirihodno kosilo, goričko pojedino mestoma povprečnih, mestoma solidnih domačih jedi, smo plačali 40 evrov na osebo, kar gotovo ni malo. Skupaj z vodo, sokovi in tremi kozarci vina pa je cena poskočila prek 50 evrov na osebo, natančneje na 204 evre za štiri osebe, kar je za kmečko oziroma domače kosilo pravzaprav svojevrsten rekord.
Zanimivo, za začetni peneči aperitiv je mogoče dobiti zgolj ekstremno naravni pet-nat (štiri evre za kozarec) iz jurke, ki ga podpisuje združenje mladih lendavskih vinarjev Lendwines. Bolj projekt kot uveljavljeno vino je skoraj preveč ekstremna kapljica za začetek scenosleda lokalnih in sledljivih jedi.
A drugih mehurčkov na kozarec ni bilo na voljo, nimajo pa niti vinske karte in nikjer ne morete najti cen steklenic vin, ki so bolj ali manj pregledno nastavljene po gostilni in šanku. Sicer pa smo po poizvedovanju izvedeli, da je za serijo oranžnih, ekoloških in biodinamičnih vin od Movie do Keltisa, od Lendwinesa do Rojaca, Štembergerja in Šumana treba odšteti nekje v okolici 50 evrov.
Včasih je bilo mogoče spiti tudi kaj od priznanih sosedov, kleti Marof, a jih najraje ne prodajajo več, ker menda niso dovolj naravna. Imajo pa zato pivo iz kobariške pivovarne Feo. Morda pivo ni ravno lokalno, je pa zato domača oziroma lokalna zanimiva serija sokov. Spili smo zelo zanimivi limonadi s papriko oziroma z bezgom, pa še liter jurkinega soka za nemajhnih 16 evrov.
Jedilni list je pri Zelenem gaju zapisan na tabli. V ponudbi je en meni, del menjav je mogoč zgolj pri juhah, ker imajo dve, in sladicah, imeli so dva zavitka. Pri začetnih in glavnih jedeh pa se pričakuje, da si gostje vse skupaj podelijo. Vse ostalo je res malce po domače, tako noži kot vilice, utrujena emo posoda, prikupno zmedeni natakarji, ki govorijo lokalno narečje, stare zaprašene knjige po policah, vegasti stole in mize …
Presenetljiv pobeg iz polja oranžnih vin je za tiste, ki bi popili zgolj kozarček vina. V tem primeru imajo pripravljeno belo domače vino, od prijatelja iz Lendave. Za špricar, pravijo, ko na mizo prinesejo petanjski vrelec bližnje češke multinacionalke, in nadaljujejo s sicer izjemno okusno, a najbolj žepno hladno predjedjo v zgodovini naše mlade države: govedino v solati s prepeličjimi jajčki, ki naj bi zadovoljila štiri osebe, a je ni niti za eno porcijo. Kar je škoda, lahko bi je pojedli veliko.
Omizju štirih pripada tudi en kuhan krompir, razdeljen na četrtine, vsak je dobil še majhno pogačo, skupna pa je raba mlečnih kumar, ki jih spet ni dovolj niti za eno osebo. Škoda, da na takšen način varčujejo, si je pa težko predstavljati, kako razdelijo tako majhne porcije, če pride zgolj en gost.
In če so bile hladne predjedi zelo okusne, je bilo pri juhah drugače. Tako kostna juha (iz govejih in svinjskih kosti) z veliko korenja kot gosta kremna zelenjavna juha z ajdovo pokovko sta bili generični in presenetljivo premalo začinjeni. Je bilo pa juh, ki jih strežejo v utrujenih pločevinastih posodah, vseeno veliko več kot hladnih predjedi.
A dvomov ni, najpomembnejši del ponudbe pri Zelenem gaju so glavne jedi. V bistvu postrežejo po eno jed na osebo, a jih zložijo po celi mizi in zato skupaj s predjedmi tvorijo simpatično pojedino. Če ne bi pozabili obljubljene solate, bi bila miza celo premajhna: pujska spečejo kot rulado (oziroma porchetto) z zeliščno hrustljavo, skoraj pretrdo skorjo. Ugajala je majhna porcija telečjih jetrc na pireju cvetače.
Piščanca spečejo na obilici čebule, zajec ob čebuli dobi še gomoljno zelenjavo in suhe slive. Kaj pa priloge? Na svojem mestu je bila zanimiva kuhana rdeča pesa s šalotko, orehi in mladim sirom, na sosednjem krožniku so bili malce presuhi, a obvezni dödöli. Znova smo dobili kuhan krompir, tokrat polovico na osebo, bolj zanimiva priloga je bilo nasekljano mlado zelje, zmešano s prav tako nasekljanimi kumarami, začinjeno s peteršiljevo omako, medom in čilijem.
Kaj pa zavitki, retaši, kot jim pravijo? V uvodu so obljubljali makove in skutne, ko je prišel čas za sladico, pa so na žalost imeli le še skutne. Saj ne, da bi bili slabi, nasprotno, a saj veste, kako je. Če pri kratkem kosilu ni kar dveh obljubljenih jedi (cena pa ostane ista), se gost ne more počutiti najbolje, še posebej, če mora na dolgo vožnjo proti Ljubljani in se ne more umiriti z domačimi šnopčki – imajo jurkino žganje, nagrajeno viljamovko, slivovko in liker kutine.
Povzetek
Gostilna z Goričkega še ni ujela najboljših sosedov, kot so Rajh, Kodila in nekoč K Rotundi. Morda zato, ker hrane še niso prilagodili publiki. Hladne jedi so manjše celo od običajnih pozdravčkov, pri glavnih jedeh pa manjka vsaj še kakšna lokalna posebnost. 40 evrov na osebo za ne ravno obilno kosilo treh ali štirih jedi s prilogami je veliko.
Vinska ponudba ni nikjer zabeležena. Na kozarec so imeli samo težko razumljivo naravno peneče vino in povprečno vino za špricar. Drage steklenice, ki smo jih opazili na gostinskem pultu, so pripadale predvsem naravnim ali ekstremno naravnim vinarjem.
Ocena 3,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 2/5
Ambient: 3/5
Gostilna Zeleni gaj
Fokovci 88, 9208 Fokovci
Telefon: 059 940 544