V Torinu rojen Roberto se je z ekipo z gričev nad Krtino preselil v Dol pri Ljubljani. Spremenili niso ne imena ne koncepta in še vedno so kronično razprodani.
Prav žalostno je poslušati različne moderne gostince, ko razlagajo, da v Sloveniji ni pravih foodijev, torej “poznavalcev” hrane, in da so zato njihovi lokali prazni. Ja, je že tako, da so prazni tisti lokali, kjer menijo, da lahko gosta prepričajo s praznimi in težko razumljivimi krožniki, ki jih ne boste našli ne v Cubu ne pri Kopaču ali Stričku, če omenimo samo Ljubljano. Če pa se odpeljemo v okolico, bomo med prijaznimi in razprodanimi lokali, ki lahko nasitijo tako lačne kot tiste, ki si želijo zanimive kuhinje, našli Krtino d’Ampezzo. Govorimo o gostilni, ki se je konec lanskega leta skupaj z ekipo in množico simpatičnih mačk iz Krtine preselila v Senožete, torej nekaj bližje svoji publiki, ki v turističnih delih Ljubljane ne dobi tistega, kar si želi.
Če pravimo, da se je v Krtini bolj malo spremenilo, je vseeno treba reči, da morda ni več tako slikovitega razgleda, je pa zato prostor bolj funkcionalen, tudi večji, več je tudi parkirnih mest. Če smo prav razumeli, je zdaj hiša, v kateri je gostilna, v lasti Roberta in njegove družine, kar pomeni, da bodo počasi, a zanesljivo prostore tudi urejali. Izboljšave so bile očitne že v dobrem mesecu, odkar smo se tam oglasili prejšnjič, med našo zadnjo večerjo pred nekaj dnevi.
Ko smo že pri spremembah, naj omenimo, da se zdi največja pri vinski karti. Še vedno je bolj italijanska kot slovenska, a je na njej vse več slovenskih vin. Med penečimi vini, recimo, imajo na voljo sicer tudi Moetove mehurčke, a na kozarec raje odpirajo prosecco, Klenarta in zelo pitno Donno Regino iz kleti Čarga, ki si jo je naš kvartet zaželel za začetek. Pozneje smo nadaljevali z nezapletenim barbarescom, da ostanemo v Piemontu, in se na koncu skozi različne Antinorijeve kleti odpravili še v Toskano.
In hrana? Tu je še najmanj sprememb. Izpilili so prirejene italijanske okuse, kar so napovedali že s pozdravnimi brusketami oziroma popečenimi kruhki – ena vrsta je s paradižnikom in oljčnim oljem, druga z namazom iz tune in artičok. Pri predjedeh se je tunin namaz lepo povezal z rezinami teletine v še nikoli boljši vitello tonnato, kakršno je drugod po državi težko dobiti. In enako je z bagno caudo, značilno piemontsko predjedjo, pri kateri je nežna pomaka iz česna in inčunov rojena za srečanje s kuhanim krompirjem, bučkami, korenjem in drugimi kosi zelenjave. Božansko, če vemo, da gre za priljubljeno jed aktualnega papeža. Tatarski biftek se od preostalih pri nas loči po krhljih zelenih jabolk, lignji pa po simpatični pikantni omaki s paradižnikom in kaprami.
Porcije niso majhne in čeprav sestavine niso prestižne, boste težko našli gosta, ki ga takšna serija predjedi ne bi prepričala. So bile pa prve predjedi (stanejo kakšnih 15 evrov) hkrati zelo učinkovite ali kar nasitne. V drugi seriji sta sledili sijajna zelenjavna mineštra in parmigiana z jajčevci, obilna jed, ki je lahko tudi glavna, v našem primeru pa si jo je razdelilo več jedcev.
Nekoliko manj obilni so bili špinačni ravioli, polnjeni s skuto, na maslu z žajbljem, obe jedi pa sta bili (spet) natančno pripravljeni in predvsem postreženi z nasmehom. To je res treba poudariti. Pri Krtini so natakarji prijazni, dobre volje, ceniki in vinske karte so na mizi, zato ni prav nobenih zadreg ali neprijetnih presenečenj, kot se vse prepogosto zgodi po slovenskih gostinskih obratih.
Odprli smo Cont’ Ugo, močno in obenem neverjetno pitno vino iz Antinorijeve kleti Guado Al Tasso v Bolgheriju, ki se je povezalo z enim najboljših kosov mesa v zadnjem času. Zajeten kos fileja spečejo v ponvi (mimogrede, tudi florentinec je iz ponve, ne z žara), ga narežejo na rezine in prinesejo na mizo ob spremljavi popečenih bučk, gobic, češnjevca in krompirja na eni strani ter motovilca s češnjevcem, parmezanom in orehi na drugi.
Hočete še več? Odpremo steklenico Tignanella, se je z Antinorijevim najkomercialnejšim vinom pohvalil gostitelj. Naj bo. Mimogrede, Tignanello 2019 v Krtini stane 140 evrov – marsikje, tudi v Italiji, je lahko veliko dražji.
V Krtini ni težko posedeti, popivati in uživati ob topli domači peči, še posebej če zunaj rahlo naletava sneg, kot ob našem obisku. Še bolje pa je, če na mizo prinesejo cannole. Težko rečemo, da boljših pri nas ni mogoče jesti, ker jih je v Sloveniji pač težko dobiti, je pa dejstvo, da so bili izjemni. Če se vam zdijo sladice nujen del obroka, sta na svojem mestu tudi solidna panakota z medom in črnimi tartufi ter korektna lava tortica, za katero zagotavljajo, da je iz italijanske čokolade.
Povzetek
Italijanska kuhinja Krtine d’Ampezzo povezuje uspešnice različnih italijanskih pokrajin. Za začetek poskusite čim več predjedi, nato pa se, kot je v navadi, lotite kosa mesa ali ribe. Če boste naročali tako, boste za hrano odšteli okoli 40 evrov na osebo.
Vinska karta ob nekaterih zanimivih italijanskih vinih iz praktično vseh pokrajin naše zahodne sosede ne pozablja na najpomembnejše slovenske vinarje. V hladilnikih in na policah so Batič, Edi Simčič, Zaro, Klenart, Movia, Sanctum …
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Krtina d’Ampezzo
Senožeti 90, 1261 Dol pri Ljubljani
Telefon: 051 630 631