V Portorožu se vse več govori o eksperimentalni restavraciji COB. Nekateri poznavalci jih hvalijo, drugi menijo, da je za visoko končno oceno še veliko prezgodaj.
V spremnem spletnem nagovoru smo izvedeli, da COB pomeni Cooking Outside the Box – kuhanje zunaj okvirjev in da gre za visoko kuhinjo. Če se morda s prvim strinjamo, se z drugim, vsaj za časa naših obiskov, nismo mogli. Govorimo o tem, da smo bili na obisku v COB oktobra 2020, tik preden nas je oblast nepredušno zaprla pred korono, drugič pa sredi letošnjega decembra. Obakrat smo jedli povsem enake jedi, ki z visoko kuhinjo nimajo nobene zveze, po sestavinah so bližje tako imenovani revni kuhinji. Razen pri cenah.
Meni osmih jedi, mnoge med njimi so res miniaturne, stane 95 evrov, dodatno predsladico, ki jo ponudijo, je treba doplačati. Za 15 podobnih vzorcev plačate 150 evrov. Kar je, mimogrede, dvakrat več kot v najboljših restavracijah z Michelinovo zvezdico čez mejo v kulinarično razviti Italiji.
Obenem je treba reči, da bi morali imeti veliko bolj popolno vinsko karto. Tista na tablici, ki so nam jo pokazali, je komaj povprečna. Izgovor, da imajo zgolj lokalna vina, je seveda spreten, šampanjcev ni, imajo pa kar nekaj štajerskih vin. V vsakem primeru so na seznamu poceni slovenska in hrvaška vina, ki pa imajo v Portorožu konkretne cene.
Če hočete presežke: Meneghettijev rose stane 230 evrov, še bolj neverjeten je kozarček vinjaka Pilon iz leta 1972, ki stane 360 evrov. Kar pomeni, da steklenico cenijo na kakšnih 8000 evrov. Oba napitka smo seveda preskočili in za začetek vzeli istrsko rdeče peneče vino Misal noir iz hrvaškega Višnjana, ki so ga stregli na kozarec. Simpatični mehurčki, a ne za osem evrov na kozarec.
Pri COB morda nimajo niti šampanjcev niti prestižnejših vinskih znamk, imajo pa na začetku poti, ki jo namesto z jedilnim listom začrtajo na posebnem zemljevidu, nekaj predavanj v smislu: morda ne poznate naše kuhinje, to bo teklo takole. Deset minut nakladanja o Istri in netipičnem konceptu je vsekakor preveč, še zlasti ker ob vsaki naslednji jedi spet sledi dolga zgodba. Mimogrede, po Peršurićevem pjenušcu, penečem vinu (ne penini, če lahko opozorimo), smo se srečali s solidnim Sterasovim zlatim cvetom, belo zvrstjo množice avtohtonih istrskih sort, ki ga cenijo na velikih 30 evrov.
Kot smo že omenili, v zadnjih 26 mesecih niso zamenjali niti ene jedi na meniju. Še vedno začnejo z urejanjem para, ki je začel delovni dan: moški del se brije, brivska pena je maslo, krema za obraz je korenje, odišavljeno s tartufom, vonj po tartufih je tudi v kolonjski vodi, krožnik je ogledalo, na brivskem čopiču je prah korenja.
Ženske dobijo enako, samo da gre za ličenje in je prah korenja v pudrnici, maslo je krema za obraz, korenjeva marmelada pa, sklepamo, rdečilo. Kruh je izjemen, maslo ni slabo. Je pa neverjetno, da to štejejo kot prvo jed ne kot del nujne opreme mize.
Po drugi strani ni dvoma, da znajo kuharji v sicer povsem odprti kuhinji dobro kuhati, naslednja jed je po zgodbi zajec, ki se je izgubil v solinah, realno pa čajna žlička zajčje paštete s prahom oljčnega olja, orehovim krekerjem, slanoljubnimi rastlinami in res sijajnim solinarskim kruhom. Za lepšo sliko so dodali še pomanjšane solinarske grablje, ki lahko služijo za mazanje paštete.
Sledi juha iz kamna, ki se v laboratorijski napravi kuha pred gosti. Kamnu iz morja dodajo nekaj zelišč in mu podkurijo, nato pa počakate, da naprava odbrbota do konca. Dobljeno juho nalijejo čez kruhov kruton, sipine rezance in čips iz krompirjevih rezancev. Revna kuhinja v vsem sijaju, praznega okusa, z nekakšnim poklonom istrskim ribičem.
Podobno smo z mini jedjo počastili tudi šavrinke in njihove fuže. Nismo dobili, zanimivo, fužev, ampak njoke s paradižnikovo omako v obliki rumenjaka in kremo iz oliv, jed pa so oblili z juho, skuhano iz kosti pršuta.
Sicer nismo jedli z rokami, a je sledil obred umivanja rok, kar naj bi predstavljala skodelica s sokom agrumov in kandiranim krhljem pomaranče. A ne smete si umivati rok, so nas še pravi čas ustavili, voden sok spijete in pomarančo pojeste z olupkom vred.
Napitku, ki bi lahko bil tudi v funkciji nekakšnega sorbeta, sledi menda najbolj tipična stara ribiška jed: ocvrte ribe s krompirjevo solato. Tokrat je bilo v pivskem testu ocvrtih nekaj koščkov piranskega brancina, včasih pa imajo tudi manj plemenite ribe, recimo osliča. Tradicionalno jih spremlja drobno nasekljana krompirjeva solata in steklena skleda mešane solate, ki jo gost sam začini s “parfumom” iz oljčnega olja in limone. Po domače povedano, za glavno jed smo dobili nekaj koščkov ocvrte ribe. Draga zabava, ki se je nadaljevala s sladicami.
Najprej z opcijskim oziroma dodatnim hodom, predstavljajo ga tri olive, ki so to zgolj po obliki. Ena je z vaniljevo kremo in jo spremlja oljčno olje z limono, v drugi je maskarpone z medom, spremlja jo oljčno olje s portoroško vrtnico, v tretji pa je čokoladni piškot, spremlja jo oljčno olje s pomarančo, ko pozobate vse tri, pa lahko preostanek olja pomažete s kakavovim biskvitom. Verjetno najboljša jed večera in ni čudno, da jo mora gost posebej plačati.
Za tiste, ki nimajo denarja, je osnovna sladica (spet) istrski morski kamen, tokrat iz pehtranove kreme, dodajo mu puhast biskvit in čokoladni drobljenec. In če smo začeli z ličenjem in britjem, smo končali z umivanjem zob: v tubi je zobna pasta iz jabolka, v kozarčku ustna vodica z meto.
Povzetek
Kreativna kuhinja, kakršno v svetu že počasi opuščajo, a mestoma še ponudi kakšno zanimivo presenečenje. Uporablja najcenejše mogoče sestavine, kar seveda ne moti, je pa vprašanje, ali je prav, da jih predelane tako drago prodaja naprej.
Na vinski karti je največ istrskih vin, tako slovenskih kot hrvaških, nekaj drugih primorcev in celo nekaj iz Štajerske. Cene so v vsakem primeru previsoke.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 4/5
COB
Letoviška pot 1a, 6320 Portorož
Telefon: 041 886 633