Če se mudite v Trstu, če kupujete špecerijo ali ste samo skočili na kavo, ker je tam čez mejo vse ceneje, naj priporočimo lokal Buffet da Pepi v samem središču mesta.
Pri Pepiju kuhajo že vse od leta 1897 in se tako uvrščajo med redke gostilne, ki so po toliko letih še živahne. Večino tega časa so bili lastniki lokala Slovenci, prvi lastnik in oče koncepta je bil Pepi Klajnšič, v zadnjih letih pa se je to spremenilo, a ponudba, ki v glavno vlogo postavlja kuhano svinjino, je ostala na svojem mestu na Borznem trgu oziroma Piazzi della Borsa.
Če imate srečo z vremenom, lahko že v mesecih s črko r sedite na terasi in naročate natakarjem. Če je prehladno, se morate preseliti v notranjost lokala, kjer je ob žepni delikatesi, kjer prodajajo vino, salame, sire, vina, sladkarije in podobne nujnosti, še priročna kuhinja in kak ducat miz, od katerih je mogoče v živo spremljati spretnega mojstra za pultom. Mojstra, ki v svojem poslu, kuhanju in rezanju svinjine, očitno uživa.
Vse, kar skuhajo, hitro pristane na krožnikih, krožniki pa na mizah. Za tiste, ki nimajo toliko časa, narezane mesnine naložijo v kajzerice za štiri evre, to pa Tržačani radi pospremijo z miniaturnim kozarčkom piva. V gostilni pravijo, da kuhajo tipično avstro-ogrsko kuhinjo.
Šunka, pivo in tokaj
Se lahko kar strinjamo, da imajo jedi in pijače pri Pepiju veliko povezave, celo bolj s Slovenijo kot s staro Avstrijo in Ogrsko. Prašički, pivo dreher, tokaj primosic in teran iz velike sežanske kleti zelo spominjajo na stare čase in morda se vse skupaj rahlo spremeni pri skoraj izrazito italijanskih hladnih predjedeh, ki jih ne spremlja takšen sloves kot njihove kuhane bisere. “Ne boste kar takoj glavnih?” so bili začudeni natakarji in potem so začeli nejeverno nositi sire. Štiri so izbrali, prevladoval je parmezan, zraven so bili smetana in dva poltrda kosa. Siri so pospremili debele rezine kuhanega, še ne povsem hladnega pršuta z gorčico in obveznim naribanim hrenom. Sijajno.
Še korak naprej je bil krožnik sušenih mesnin v štirih oblikah z vratovino, šunko in dvema domačima salamama, s feferoni in velikimi olivami. Zraven, drugače ne gre, je treba pokusiti bele bombice in svež črni kruh. Kot omenjeno, pili smo pivo dreher in izjemno piten tokaj iz briške Primoziceve kleti. Začetek za izkušene jedce. Začetek, ki je napovedal izvrstno kosilo. Začetek, ki ni bil drag (vsi trije krožniki so nas stali skupaj 25 evrov).
Tržaška jota s klobaso
“Še vedno ne boste kuhane svinjine?” so spet spraševali natakarji. In mi se še vedno nismo dali. Da vam ne bo žal, štirih hodov pri nas ne naroči nihče, so bili skeptični, ko smo se lotili redko velikih porcij domače, tržaške jote. Jote s kranjsko klobaso. Presenetljivo, gre za daleč najdražjo jed pri Pepiju, a za 12 evrov dobite porcijo, ki zadosti gotovo dvema, če ne kar trem osebam.
V vroči in okusni enolončnici je v glavni vlogi seveda zelje, zraven je omenjena klobasa, nekaj je tudi špeha, pardon, pancete, ne manjkata niti krompir in fižol, med začimbami pa naj izpostavimo obilje kumine, ki prijetno diši s krožnika. Velika porcija ni niti približno razočarala, a je treba reči, da smo krožnike kljub meram izpraznili v času novega rekorda, kar je, to se je dalo čutiti, presenetilo celo vsega vajene uslužbence.
Pepijev krožnik
Kot namigujemo že od začetka, je bila v glavni vlogi hišna specialiteta Piatto Pepi oziroma Pepijev krožnik. Pravzaprav gre za izbor kuhanih mesnin, ki jih najraje mešane bašejo v kajzerice, za bolj lenobno publiko pa jih narežejo na krožnike. V našem primeru smo za devet evrov na porcijo oziroma na osebo dobili štiri različne možnosti kuhanega mesa iz kotlov. Lahko se druži s kraškim teranom iz Sežane ali pa z nekaj dražjim in manj jeznim Primosicevim merlotom.
Na eni strani je bila mastna kožarica oziroma krodegin, zraven vratovina, pa velika porcija pečenke, sodeloval je tudi jezik. Pri Pepiju skuhajo in ponudijo praktično vse dele prašiča, tudi kakšno uho je na voljo, naši kosi so bili gotovo med prestižnejšimi. Je pa treba reči, da vsako glavno jed opremijo tudi s prilogami in na mizi je recimo tudi francoska solata z malo manj majoneze, kot je je pri nas, ki ji v Italiji rečejo ruska, zraven je bil pražen krompir, ki ga zabelijo s pršutom, spet ni manjkala gorčica, k takšni hrani pa se vedno prileže tudi hren. Krožnik na robu pravega spektakla.
Tiramisu in štrudel
Še nekaj prostora nam je ostalo, v Pepijevi kuhinji pa je bilo na voljo tudi nekaj sladic. Tiramisu, ki ga v Furlaniji štejejo za nacionalno sladico, ki naj bi jo menda konec šestdesetih v teh krajih tudi prvi ponujali. Tiramisu (pet evrov) med drugim velja za afrodiziak, a moramo priznati, da takšnega učinka, ko smo pojedli bolj kremasto kot biskvitno verzijo slavne sladice, nismo zaznali.
Izjemen je bil jabolčni zavitek (štiri evre), staro avstrijsko sladico pri Da Pepiju pripravijo z manj sladkorja, kot smo vajeni na severu bivšega avstro-ogrskega imperija. Za slovo smo veliko in res ne predrago pojedino zaključili s hišno grenčico. In kljub temu da niso razkrili recepta, si upamo trditi, da je šlo v pijači za 3,5 evra za kombinacijo italijanskega amara in našega teranovega likerja, ki je prijetno sladil naše rahlo utrujene želodce.
Ponudba
Legendarna, nekoč slovenska, danes pa bolj mednarodna gostilna v Trstu, ki kuha samo svinjino. Nekateri meso s prilogami vzamejo v sendvič s kajzerico (štiri evre), drugi sedejo k mizi in naročijo tudi hladne mesnine ali celo kako sladico.
Vina
Prisegajo na slovenski kraški teran, a imajo tudi nekaj zanimivih vin iz Goriških brd. Izvrstna Primosiceva vina so po 28 evrov za steklenico, enostavna vina na kozarec so dva evra. Ugaja tudi pivo dreher za tri evre.
Cene
Cene na tržaškem Borznem trgu so enostavno ugodne. Glavne jedi za mizo so po devet evrov, v sendviču po štiri evre. Hladne jedi so po osem evrov, priloge, ki so v bistvu tople predjedi, so po pet evrov. Za 25, raje kak evro manj, se boste gotovo konkretno najedli.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.