Koroške gostilne po Sloveniji včasih niso veljale ravno za favorite zanesljivih nedeljskih kosil ali prazničnih večerij, naš nedavni načrt obedovati v slovenjgraški gostilni Murko pa se je izkazal za enega najboljših v zadnjem času.
Pri Murku, v zelo prostorni gostilni v Slovenj Gradcu, so se svojega poslanstva lotili dvotirno, če naj uporabimo izraz železniških komunikacij. Po eni strani kuhajo enostavno, domačo, a zelo okusno hrano, po drugi strani se sramežljivo spogledujejo z moderno kuhinjo. Pozdravljamo to, da gostov nočejo vzgajati ali bog ne daj prevzgajati. Goste želijo razveseljevati. In kaj bi bilo lahko boljše od tega? Dve uri ali kako minuto več zabave v tradicionalnem, bolj slovenskem kot mednarodnem slogu.
Pravemu jedcu vsaj malce zaigra srce, ko vidi, da je gostilna v nedeljo že okoli enih uspešno razprodala vse mize. Koroška publika ljubi Murka, čeprav smo na nabito polnih parkiriščih videli tudi avtomobile z drugih koncev Slovenije in bližnje Avstrije. Jasno, Murko, ki naj bi ga odprli že davnega leta 1903, je za slovenske goste ne predraga gostilna, za tujce s severa pa morda celo zelo poceni gostilna.
Karpačo in hišna pašteta
Po stari navadi smo se najprej lotili hladnih možnosti. Narezkov se naša skupina navadno ne brani, saj v enem stavku povedo več kot nekaj hladnih jedi, toda tokrat smo preskočili recimo italijanski pršut in se raje lotili hišne pujskove, s konjakom flambirane paštete z bučnimi semeni, zagledali pa smo se tudi v karpačo, ki ga pripravljajo kar iz govedine vagju. Kar hkrati pomeni, da gre za razmeroma majhno porcijo s češnjevimi paradižniki, prelivom iz sušenega paradižnika, baziliko, parmezanom in nekaj rukole.
Skoraj preveč elegantna jed, a kot rečeno, temu primerno ne ravno obilna. Cene predjedi pri Murku, pa naj gre za sire ali tatarski biftek, se gibljejo v okolici desetih evrov, če pa si na začetku želite penečih radosti, prinesejo penino Bagueri. Če se vam zdi, da se skoraj preveč spogledujejo z eksotiko, ko ponudijo pršut San Daniele ali govedino vagju, vzemite v obzir, da imajo v ponudbi tudi šampanjce za zelo zmerno ceno, da publika lažje potuje po svetovnem kulinaričnem globusu.
Olje grozdnih pešk, palačinke in Hergov sauvignon
Morda bi morali še omeniti, da že s pozdravi iz kuhinje, kljub rednim izletom v mednarodne kuharske vode, poudarjajo, da gre za koroške kraje. Mežerli ponudijo v obliki ocvrtka, postreženega na paličici. Simpatično, učinkovito in zelo okusno. In seveda zelo dobro.
Po hladnih jedeh se ljudstvo po običaju loti juh. Pri Murku ponujajo bogato gobovo in dve obliki goveje juhe. S palačinkami in rezanci. Kot vedno smo navijali za palačinke. Mimogrede, vinska karta je visoko nad ponudbo klasičnih slovenskih gostiln. Na svojem mestu imajo vina vseh slovenskih vinskih okrajev, nekaj več je seveda štajerske kapljice in le nekaj manj primorske. Nekaj je tujih vin, hranijo pa tudi dolenjske steklenice. Vse za zmerno ceno, če merimo z merami Ljubljane in naših turističnih središč. Hergov jeruzalemski sauvignon je, recimo, po štiri evre za kozarec. In, mimogrede, na mizi je ves čas tudi vse bolj popularno Colnarjevo olje iz grozdnih pešk. Menda je izvrstno za kožo.
Domače kosilo in mežerli
A štajerskemu sauvignonu seveda ni uspelo v celoti pokriti glavnih jedi. Na mežerli v družbi izjemne krompirjeve solate in na kombinirano mesno jed, domače kosilo, kot rečejo velikemu krožniku dobrot, je uspelo odgovoriti Marofovi rdeči zvrsti zweigelta in modre frankinje.
Resno vino za najpomembnejši del nedeljskega kosila pri Murku. Aha, kaj je “ta pravo domače kosilo”? V našem primeru sta bila to ocvrt puranji zrezek in svinjska pečenka. Za prilogo so postregli praženi krompir in skutni štrukelj, da o veliki mešani solati z jajcem niti ne govorimo.
Veliko, a je treba jasno povedati, da mežerli ni bil nič manjši. Dve veliki kepi manj popularne svinjske drobovine, tradicionalno povezane z mastjo, jajcem, čebulo in še čim. Če še niste pokusili, morate. Cene? Mežerli stane devet evrov, velik domači krožnik petih, šestih jedi, je nekoliko dražji, stane 13 evrov, kozarec Marofove kapljice pa štiri evre.
Hugo Wolf, flancati, piškoti in hišni džin
Na tisto nedeljo niti niso imeli velike izbire sladic, v bistvu so ponujali malinovo skutno torto ter kombinacijo temne čokolade, manga in pasijonke. A mi, ker smo vse preredko v teh krajih, smo si zaželeli nekaj bolj domačega.
Dobili smo sladico z melodičnim imenom Hugo Wolf. Jasno, gre za poklon slavnemu (in zelo nesrečnemu) skladatelju (1860–1903), ki se je rodil v Slovenj Gradcu in je bil tako močna inspiracija kuharjem, da so z njegovim imenom podpisali orehov biskvit s karamelo, rumom, vaniljevo kremo, vaniljevim sladoledom in rozinami v rumu.
Zelo sladko. Tako sladko, da smo bili več kot presenečeni, ko so nam za slovo iz kuhinje prinesli enega najlepših krožnikov – domače sladice. Flancati, navadni domači keksi in okrogli orehovi piškoti. Tako dobrih že dolgo nismo pokusili. Je bil pa to prvi krožnik po dolgem času, ki ga naši družbi ni uspelo izprazniti.
No ja, tudi hišni džin je bil prevelika odgovornost za pot, ki pelje v Velenje in naprej proti osrednji Sloveniji. Smo pa vzeli manjšo stekleničko za domov, kjer jo bomo v miru izpraznili.
Ponudba
Gostilna, ki se trudi prenoviti koroško kuhinjo, je najboljša, kadar vztraja pri bolj domači ponudbi. Mežerli, domača pašteta, pečenke in zrezki z bogatimi prilogami, piškoti …
Vina
Pri vinski karti so celo bolj podobni modernejšim restavracijam. Na voljo imajo marsikaj, tudi šampanjce, na desetine penin, najboljša primorska in štajerska vina, cene pa so zmerne.
Cene
Cene v gostilni Murko so znatno nižje, kot smo navajeni v naših turističnih središčih. V okviru zmožnosti se zdi najbolje naročiti juho, mežerli ali klasično kosilo (s prilogami in solato) ter sladico. Na tak način oseba porabi od 20 do 25 evrov. Če se lotite modernejših mesnin, so seveda stvari lahko veliko dražje.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.