Po ozki, skoraj nevarni cesti, ki pelje proti Joštu nad Kranjem, smo se h Končovcu nazadnje vozili v toplejšem delu leta. Tokrat, v času zimske ponudbe, je bila hrana na kmetiji, kjer skoraj vse pridelajo in pripravijo sami, še bolj pristna in okusna.
Naj povemo, da vas bodo pohodniki in zapriseženi rekreativci gledali malce postrani, če se boste s kilometri, ki peljejo na Jošta, borili s konjskimi močmi, ne v športno-tekmovalni opravi v boju za nov najboljši vmesni čas. Jasno, obstaja tudi drug način, da se do kmetije odprtih vrat Pr’ Končovc odpravite brez avta, a pot je dolga in strma. Po drugi strani ni dvoma, da je treba nedeljsko kosilo ali petkov oziroma sobotni obed na veliki hribovski kmetiji, kjer imajo lastne živali in tudi nekaj sadja in zelenjave, nujno poskusiti.
Morda se hrana v teh hribih na prvi pogled ne razlikuje veliko od tiste v boljših okoliških gostilnah, še posebej nam je na misel prišel Boštjan nad Škofjo Loko, ima pa Končovc, ob sicer zelo dobrih, bolj tradicionalnih kot modernih jedeh še eno veliko prednost, ki se sicer ne tiče šoferjev: spisali so več kot zgledno vinsko karto, na kateri je ducat boljših slovenskih vinarjev, denimo Korenika & Moškon, Zalatel, Krapež, Frešer in celo Slapšak.
Domač ekološki karpačo in krškopoljski pršut
Privoščili smo si kozarec vse popularnejše Slapšakove dolenjske penine, ki jo strokovnjaki postavljajo ob bok šampanjcem; tokrat je bila v rožnati različici in kot navadno ni razočarala. Dobro se je držala tako ob pozdravu kot pri prvih predjedeh, za voznike pa so imeli ob jabolčnem soku in ledenem čaju še bezgov sirup z rezinami limone. Sladko, osvežilno in zdravo. Iz kuhinje so pozdravili z rezino domače salame iz govedine in svinjine, ki je počivala na kruhku z zeliščnim maslom. Napoved nedeljskega kosila po slovensko, razen redkih izjem celo po gorenjsko.
Jasno, oljčno olje je bilo istrsko, s kmetije Korenika & Moškon, kjer so pridelali tudi refošk, ki smo ga pili pri glavnih jedeh. A najprej je bil na svojem mestu izvrsten karpačo domače, ekološko vzrejene govedine, na katerega nastrgajo bovški sir s kmetije Cuder, dodajo malo česna in oljčno olje ter olive (šest evrov). Na drugi strani je izbor domačih mesnin vseboval šunko in salamo krškopoljca, ki so ju spremljali vloženi jurčki in hren, ter sijajno divjačinsko pašteto z marelično marmelado in tatarskim iz graha. Vse skupaj je kar klicalo po kruhu – bel, še topel nam je bil bolj všeč od črnega.
Koprivni štruklji in mesni štrukeljčki
Če boste gledali napovedi na spletni strani kmetije, boste ugotovili, da skozi letne čase ob različnih priložnostih na kmetiji ponujajo na desetine juh in toplih predjedi. Tokrat je bil na svojem mestu najbolj tipičen trio hladnejših dni: goveja, gobova in bučna juha, pri predjedeh pa, ob mnogih prilogah, še koprivni štruklji kot samostojna jed. Juhe stanejo zgolj tri evre in pol, ceneje verjetno res ne gre, po drugi strani gredo štruklji, če vzamete celotno porcijo s pripadajočo omako, do 14 evrov.
Štruklji med množico z mesom povezanih jedi sodijo v skupino simpatičnih vegetarijanskih priboljškov, ki jih velja poskusiti, pri goveji juhi pa je treba vsaj omeniti, če ne že kar pohvaliti izjemne mesne štrukeljčke, ki plavajo na gladini in se mešajo v vročo čorbico.
Lepo doživetje, ki mu je lahko kos zgolj gosta gobova juha s pravimi gobarskimi trofejami, te pa so že klicale po konkretnejšem vinu. Denimo po refošku iz kleti Korenika & Moškon, ki je vse prej kot kiselkasta pijača, kakršne velikokrat srečamo na sončnem jugu naše dežele.
Polnjen piščanec in domač bikec
Dišeči in bogat refošk je bil na vrsti za sodelovanje z glavnimi jedmi. Ker smo bili malce pozni, je ocvrtega piščanca (13 evrov) na našo žalost že zmanjkalo, divjačino smo preskočili, svinjska rebrca, čeprav domača in ekološka, pa so se nam kljub odrešilnemu refošku zdela skoraj premastna rešitev za nedeljsko popoldne v hribih.
Zato smo se raje lotili mehkega piščanca, polnjenega s kruhom in pehtranom, na pireju zelene in jabolk (15 evrov). In dušenega bikca, torej govedine, “špikane” z gomoljno zelenjavo, v spremljavi krompirjeve zloženke z ajdovo kašo (16 evrov). Okusno, brez dvoma, in če štejemo priloge, tudi razmeroma nasitno, a ne toliko, da ne bi zraven z lahkoto pomalicali manjše zelene solate z zeljem in se začeli ozirati po sladicah. Nazadnje, ko smo bili v teh krajih, so bile namreč nepozabne.
Na koncu pa štruklji, štrudelj, sladoled in tepkovec
Pr’ Končovcu imajo v maniri najboljših gorenjskih gostiln izjemen, ne presladek jabolčni štrudelj (ja, lepo rečeno jabolčni zavitek), ki ga pripravljajo iz starih sort jabolk in ga po pravilu ponudijo z domačim sladoledom. V našem primeru je šlo za sladoled, uganili ste, z okusom orehove potice.
Še bolj nepozabni so bili sladki štruklji s tepkami, h katerim so predlagali sladoled iz skute. Ta je bil verjetno najboljši del popoldneva, ki se je prevešal v večer. Sladoled je imel resnično okus prave skute, okus, kakršnega je nemogoče dobiti pri sodobnih prodajalcih raznobarvnih hladnih užitkov po prestolnici. In ko smo ravno pri tepkah – iz njih seveda nastane tudi sijajno žganje. A, kot smo rekli na začetku, tega ne gre mešati z ovinkasto vožnjo v hribe.
Ponudba
Kmetija odprtih vrat Pr’ Končovc je še ena v seriji tistih, kjer je mogoče dobro, domače jesti za znosen denar. Ponujajo predvsem jedi, katerih sestavine pridelajo na kmetiji, naj gre za mesnine ali zelenjavo in sadje. A treba je reči, da recepti niso povsem nedeljsko enostavni, trudijo se s povezovanjem sestavin, še bolj pa z likovnim oblikovanjem krožnikov.
Vina
V Javorniku pod Joštom imajo zelo zanimivo in razmeroma široko vinsko karto. V glavni vlogi je Zalatel, tu so Frešer, Marof, Korenika & Moškon, Brič, Unetič, Trojner, Karpež in Slapšak. Cene vin so znosne. Kozarec odprtega vina je 1,7 evra.
Cena
Cene, kot smo omenili, so za naše razmere razmeroma ugodne. Za kakih 25 evrov boste pojedli vsaj juho, glavno jed s prilogo in sladico. Najdražji kosi mesa so okoli 15 evrov, pohana piška je 13 evrov. Dražja je divjačina. Mimogrede, če prej pokličete, lahko pripravijo tudi zanimive degustacijske menije.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.