Ta teden je minilo točno eno leto, odkar so na Dunaju odprli najnovejšega med najprestižnejšimi hoteli. Ob tej priliki smo ga obiskali, preizkusili in preverili tudi njihovo kulinarično ponudbo.
Dunaj je ena najpomembnejših evropskih prestolnic, ki je v modernih časih postala zanimiva tako za diplomate in predstavnike veliki podjetij, kot tudi za vse oblike turizma in turistov. Kot v mnogih pravih metropolah je tudi na Dunaju množica izvrstnih razkošnih hotelov, ki sodijo v sam svetovni vrh turističnega udobja. Trenutno spletne turistične strani ponujajo kar 25 dunajskih hotel s petimi zvezdicami, tudi nekaj najbolj znanih, če omenimo, Le Méridien, Marriott, Imperial, Ritz-Carlton, DO&CO, Sacher, InterContinental, Bristol, Palais Coburg….
Med najprestižnejše se je lani, skoraj natančno pred enim letom, zavihtel tudi luksuzni butični hotel The Amauris, del združenja najprestižnejših hotelov na svetu Relais & Châteaux.
Gre za prijazen, ne prevelik hotel na znamenitem Ringstrasse bulvarju, ki ima 45 velikih sob in 17 suit. Na platformi Booking.com je Amauris v enem letu postal najbolje ocenjen hotel v mestu, kar je poleg govoric, da je njihova restavracija Glasswing izvrstna, utrdilo našo namero, da ga obiščemo.
In smo šli, konec januarja, ko Dunaj še ni tako turistično mesto in ko so cene veliko ugodnejše kot recimo decembra pred božičem. Konec koncev za slovenske goste Dunaj ni zgolj mesto urejenih palač, galerij, restavracij in kavarn, ampak tudi naša bivša prestolnica, v kateri so živeli in delali ali se zgolj kalili največji Slovenci, tudi Jurij Slatkonja, Jernej Kopitar, Josip Stritar, Ivan Cankar, Jože Plečnik, Maks Fabiani, Fran Miklošič, Marija Vera …
Prijazna beseda in kozarec vina
“Kako je bilo na poti?” nas je prijazno pozdravil vale pred vhodom v palačo. Izkazalo se je, da je človek, ki govori slovensko s hrvaškim naglasom, Miroslav. Urno je pobral kovčke in odpeljal avto v garažo. Na recepciji, da je lažje počakati na sobo, postrežejo peneče vino, ki ga prinesejo iz njihovega bara. Po treh urah vožnje iz Slovenije se priležeta tako prijazna beseda kot osvežilna pijača v najboljših kozarcih Zalto.
Mimogrede, če je valet s Hrvaške, je bila receptorka iz Švice in ne gre pozabiti, da je glavni kuhar v restavraciji Romun, eden izmed njegovih pomočnikov pa, jasno, uganili ste, Slovenec. Da bi bila mednarodna ekipa potrjena, smo na vratih sobe spoznali še Nemca Mika, direktorja prodaje in marketinga, ki lahko, če hočemo, razkaže značilnosti hotela.
Sprehod z Mikom, ki je severno Nemčijo pred leti zamenjal z Dunajem, se je začel v najvišjih nadstropjih ene prvih palač na dunajskem Ringu. Palačo, sta za najemnike leta 1861 zgradila slavna dunajska gradbenika Carl Schumann (1827 – 1898) in Wilhelm Flattich (1826 – 1900). V stoletjih se je vloga palače spreminjala od stavbe za najemnike do manjše banke in lani do hotela, kot se je zadnjih 150 ali 200 let spreminjala vloga dunajskega ringa. Od predmestja do skoraj strogega centra. Konec koncev, kot nam je pokazal Mike, je iz ene najlepših hotelskih suit tudi slikovit pogled na legendarno Dunajsko državno opero. To pa ni kar tako.
Dvigalo iz leta 1901
Mike nas je prepričal, da so ob dveletni prenovi v The Amauris Vienna pravzaprav dosegli idealen odnos med zgodovino in sodobnostjo. Dokaz je tudi to, da je eno od dvigal moderno, praktično digitalizirano, drugo bolj romantično pa v celoti obnovljeno, vendar še vedno originalno iz leta 1901. Čeprav, to je treba reči, razen videza tudi v starem dvigalu vse deluje kot, da bi ga izdelali včeraj v Silicijevi dolini ali v laboratorijih Nase. In podobno je tudi v sobah, kjer se, glede na velikost na različne načine staro umika novemu.
Da ne bi bila selitev iz prejšnjih stoletij v digitalno realnost preveč obremenjujoča, so oblikovalci – del prenove je vodil zagrebški oblikovalec, arhitekt Nikola Arambašić, del sten na hodnikih je ilustrirala njegova rojakinja Klara Rusan – uporabili nekaj različnih pristopov. Največkrat so sicer prostorne in svetle sobe opremili tako z modernimi umetniškimi deli kot slikarskimi umetninami starega Dunaja. V vsaki sobi pa naj bo tista za nekaj sto evrov ali velika razkošna za 3000 evrov, je nekaj elementov, ki se pojavljajo po celem hotelu. Od dragih kamnov do umetniških predmetov in zanimivo, v vsaki sobi imajo tudi umetniška dela, različne namizne igre, šah, puzzle … V naši sobi je bil backgammon, saj veste, “človek, ne jezi se” za odrasle.
Marmor iz Carrare
Tipičen element vseh sob je sivo-beli marmor iz Carrare, po celotnem hotelu pa na različne načine uporabljajo kar pet vrst marmorja, seveda tudi črno-belega, ki spominja na velikega črno-belega metulja amaurisa, po katerem je palača dobila ime. Vrata vseh sob so oblečena v 150-kilogramske marmorne plošče, kar je pri prenovi gotovo pomenilo pravi podvig, še posebej v večjih apartmajih, kjer so tudi orjaške marmorne mize za ducat in več ljudi. Kakorkoli, vseh pet vrst marmorja, ki so jih uporabili pri opremljanju hotela, je moč videti v pritličju, zraven predverja, kjer so jih simpatično umestili v stopnišče in posamezne stopnice. Sicer pa, verjeli ali ne, pri prenovi hotela so uporabili kar 160 ton najboljšega marmorja
Še nekaj podrobnosti: v modernih kopalnicah je v glavni vlogi kozmetika Acqua di Parma, za pozdrav so na mizi čokoladne praline in sveže sadje, v hladilniku pa ob vseh nujnih pijačah tudi šampanjec. S pritiskom na gumb se iz omare prikaže aparat za kavo. In če vas ne zanima sprehod po enem najlepših mest na svetu, še vedno lahko gledate res velikansko televizijo ali počivate v veliki in mehki postelji. Na stenah so tapete, ki prikazujejo različne stavbe in kipe Dunaja, na mizah so knjige Taschen in še nekaj drugih del, če bi brali ali uživali v reprodukcijah.
Dunajski zajtrk in avtorska restavracija
Ima pa palača, v kateri biva The Amauris Vienna, še nekaj drugih možnosti. Predvsem lokacijo, ki omogoča prijetno gibanje po centru mesta. Celo v razmeroma velikem centru mesta, kot ga ima Dunaj, je praktično vse dosegljivo brez avtov in taksijev, sicer pa je vhod k podzemni železnici oddaljen 100 metrov, do muzeja Albertina je pet minut. Že zajtrk je vrhunski, ne samopostrežen, ampak pravi gastronomski, postrežen à la carte, pa naj gre za kruh z maslom in marmelado in cesarski praženec ali za celo vrsto jajčnih in drugih slanih jedi.
Zvečer se restavracija diametralno spremeni v vrhunsko gurmansko restavracijo Glasswing, ki se meri z najboljšimi v mestu, vodi jo eden trenutno najbolj zanimivih dunajskih kuharjev, Alexandru Simon, ob pomoči mariborskega mojstra Kristjana Anderliča.
Alexandru nam je po večerji v baru ob koktajlu povedal, da ga zanima predvsem zelo moderna kuhinja, tipično staro dunajsko pa najraje poskusi v okolici mesta, na podeželju. Je pa treba reči, da za razliko od slovenskih avtorskih restavracij uporablja same prestižne sestavine.
Na naš večer so bili v kakšnih desetih, morda 12 jedeh med drugim divjačina, postrvi, govedina, norveške pokrovače, romb in prepelica ter obilica kaviarja. Globalno, bi lahko rekli, še posebej, če takšno večerjo pospremite z vini s praktično vsega sveta, tudi tistimi najdražjimi (steklenica Petrusa iz Pomerola je 5000 evrov) in tudi tistimi najbolj naravnimi, največkrat avstrijskimi.
Naj na koncu kot pravi slovenski športniki omenimo, da imajo v okviru simpatičnega velnes centra še dvorano za fitnes, ki je odprt 24 ur. Kar je ob tako natančni kulinarični ponudbi pravzaprav dobra rešitev. Ob vseh klasičnih savnah je na voljo pod stekleno streho tudi ogrevan prostor z bazenom, ki je glede na letni čas plavanja lahko notranji ali zunanji, plavalen ali, kar se nam je zdelo optimalno, masažen.
Nasvidenje v Splitu
Mimogrede, odhod človeka kar malo žalosti, le redko naletimo na tako idealno razmerje domačnosti in vrhunske izpiljenosti, kot so ga razvili v The Amaurisu. Vprašanje je, kako bi bilo po tednu ali desetih dneh, ampak za raziskovanje tako hotela kot bližnje in daljne dunajske okolice človek gotovo potrebuje več kot le konec tedna. Morda se bomo ob letu osorej vrnili ali pa bomo počakali na odprtje naslednjega Amauris hotela menda na Hrvaškem in v Italiji. da družina Breiteneder, ki je Amauris ustvarila, odpre še kak nov hotel. Menda bo prvi v Splitu in drugi v Italiji.