Ljubljanski turistični bum, ki ima trenutno malo premora, je na sceno prinesel tudi nekaj dražjih restavracij, ki strežejo prestižne mesnine predvsem iz tujine. Sorbara je tipičen primer takšne ponudbe.
Ko so se člani pank skupine Anti-Nowhere League leta 1983, potem, ko so imeli nekaj nastopov po socialistični Jugoslaviji in so na koncertu v Zagrebu posneli tudi ploščo, vrnili domov v kapitalistično Anglijo, so jih novinarji vprašali, kako je bilo za železno zaveso. “Tam imajo vsi brade, še ženske,” je komentiral pevec skupine z umetniškim imenom Animal.
In ravno tako kot nekoč angleški pankerji se človek počuti v Sorbari, restavraciji v Stari Ljubljani, ki stavi predvsem na meso. Vsi natakarji imajo dolge, nekateri tudi v kite spletene brade. To bi morda kakšnega k popolni higieni zavezanega motilo pri hranjenju, nas pa je bolj zanimalo, kaj nam lahko bradači ponudijo.
Za uvod v urejenem, čistem, a rahlo temačnem lokalu ponujajo izvrstno Bjano brut zero, pa tudi kozarec piva ali viljamovko. Mi smo se predvidljivo odločili za Bjano in se skušali soočiti z vinsko karto, kar tisti petek ni bilo najlažje. Na rahlo neurejenem seznamu sta izpostavljena Movia, na kozarec so ponujali njegov Gredič, in Jakončič, stregli so njegov sivi pinot, čeprav pravijo, da na kozarec odprejo večino slovenskih vin, šampanjcev pa očitno ne. O vinih še nekaj kasneje, zdaj raje k hrani.
Ne preobilen, a povsem soliden tatarski biftek iz zorjene slovenske govedine opremijo s konfitiranim jajcem in mu priložijo toast. Med hladnimi predjedmi je izredno zanimiv tudi karpačo govedine wagyu, a je porcija tega bisera izjemno majhna (kar težko je verjeti, da jim je uspelo odmeriti napovedanih 100 gramov japonskega mesa) in ne ravno poceni (20 evrov). Bolj radodarni so bili s hišnimi bombicami, ki jih bojda spečejo vsako jutro.
Nato smo se lotili solidne goste grahove juhe, ki jo plemenitijo z ocvrto slanino in mladim grahom v strokih ter bučnim oljem, še bolj natančno pa smo se lotili testenin z bolonjsko omako oziroma rezancev z ragujem, ki ga skuhajo iz govedine angus in zato ni tako sočen, kot je po izvirnem receptu iz Bologne.
Kuhinja v Sorbari je enostavna in učinkovita. Je pa treba reči, da ob konkretnih cenah, ki jih prinese prestižno meso, naredijo nekaj manjših napak. Recimo to, da Jakončičeve rdeče Caroline (steklenica stane kar 70 evrov) ne točijo pri mizi, ampak za šankom in k mizi enostavno prinesejo že natočen kozarec. Gostje pri takšnih cenah niso in nočejo biti na tekmovanju slepih ocenjevalcev.
Carolina se je po pričakovanju dobro obnesla kot spremljava glavnih mesnih jedi, ribeye avstralskega angusa (250 gramov – 21 evrov) in rosbif (bojda japonskega) wagyuja (100 gramov – 37 evrov). Meso je bilo pečeno, kot je treba, je pa res, da je 100 gramov premajhna porcija za prave kulinarične užitke. Da je človek tudi sit, zato poskrbijo priloge, dušena zelenjava in rahlo pikanten pečen fižol s slanino.
Sladici sta bili tisti dan le dve, obe samosvoji. Ena je razstavljena skutna torta, druga, ki je na meniju že od samih začetkov gostilne, je krožnik, na katerem se ogromno dogaja: sladoled črnega česna, mango, tapioka in pečena črna čokolada, omaka portovca in še kaj. Še dobro, da so na koncu pristavili kapljico Šušteršičeve viljamovke.
Povzetek
Zdaj že kar tradicionalna postojanka tistih, ki so jim všeč prestižne mesnine in ki imajo za to dovolj sredstev. Peko mesa obvladajo, cene so visoke, ostale jedi in priloge bi potrebovale nekaj dodelave. Pripravite kakšnih 40 do 50 evrov na osebo. Brez pijače seveda.
Pri malce predragi vinski karti je še nekaj postkoronske zmede, zato vse, kar je zapisano na njej, ne drži nujno. Vseeno imajo dober izbor slovenskih vin, peščico šampanjcev in tujih vin ter predvsem lepo izbiro rdečih vin (ki gredo k mesu).
Ocena: 3/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 3/5
Sorbara Steak House
Gallusovo nabrežje 31, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 425 42 51