Pomlad je navadno čas, ko slovenski turisti spet odkrijejo hrvaško Istro, večina se jih odpravi v prijazne konobe, tisti z debelejšimi denarnicami obiščejo razkošne restavracije v Rovinju.
Grand Park Hotel v Rovinju je središče sodobnega istrskega turizma na najvišji ravni. V orjaškem hotelu, ki so ga odprli leta 2019, je vse, kar si želite za bivanje na morju. Je pa seveda pregrešno drag, cene sob, ki so v tem času okoli 450 evrov na noč, kažejo smer, v kateri kanijo hrvaški turistični delavci hoditi v poletnih mesecih. Če ne bo virusov in vojne, bodo enostavnejše sobe za dve osebi na noč gotovo dosegle 1000 evrov, kar pa seveda ni več malo.
Ja, Rovinj postaja v družbi Dubrovnika in Hvara destinacija za premožne goste, kar se kaže tudi v kulinariki. Imajo štiri restavracije, ki jih je opazil Michelin, ob velikih ali celo prevelikih prestižnih hotelih pa je težko najti še kakšno zanimivost, če seveda odštejemo sprehod po očarljivem jedru starega mesta, v katerem pa ni niti ene bolj ekskluzivne trgovine. Več je bifejev in slaščičarn z modrimi in svetlo zelenimi odtenki sladoleda. In morda se tudi zato naš živelj raje masti v notranjosti Istre, v manjših konobah, ki smo jih v naši rubriki že omenjali.
Vrnimo se v Cap Aureo, v najvišje nadstropje hotela Grand Park, pred katerim so bili tisto soboto že parkirani vsi najboljši avti na svetu. Pospremili so nas v veliko, natančno oblikovano, skoraj preveč mračno jedilnico in nam določili veliko mizo s pogledom na morje in stari Rovinj. Ni slabo, sploh če se v roki znajde Riedlov kozarec, v njem pa šampanjec Charles Heidsieck, ki ga na kozarec zaračunajo 20 evrov.
Tako kot sam hotel tudi razkošna restavracija, ki se že nekaj časa bori, da bi ji podelili Michelinovo zvezdico, ni poceni. Degustacija sedmih manjših jedi, ki jim sicer dodajo še nekaj pozdravčkov (pri šampanjcu dobite recimo majhen hrustljav masleni brioš), stane osebo 125 evrov, brez pijače, kakopak. Posebej je torej treba prišteti vino in vodo, strežejo ali Jamnico ali San Pellegrino. Jasno, pili smo hrvaško vodo in z začudenjem pospremili molitveniku podobno knjigo, v kateri so list hišnih koktajlov, jedilnik in prazne strani, kamor lahko gostje kaj dopišejo.
V naših molitvenikih so bili vsi zelo zadovoljni, čeprav degustacija 20 jedi stane okoli 300 evrov na osebo, kar je seveda dražje kot meniji v najboljših restavracijah na svetu in celo dražje kot v Kobaridu pri Valterju in Ani.
Je pa jasno, da je sistem, ki teče kot dobro naoljen stroj, treba plačati. Pri mizi smo imeli ves čas vsaj enega, največkrat pa dva natakarja, v ozadju je čakal hišni sommelier, ki je po šampanjcu predlagal steklenico Damjanićeve bele zvrsti Clemente, ocenjene na velikih 70 evrov.
Nato je začela počasi teči degustacija, ki so jo začeli s pozdravi iz kuhinje: v rezino kolerabe zavit tatarski korenja, v istrski “taco” je kuharski mojster skril priljubljeni istrski sir Veli Jože, lešnike in endivijo, še en pozdravček je bil rdeča pesa v različnih agregatnih stanjih: kuhana, dehidrirana, v gelu, kot tatarski …
Vsi pozdravi so bili vegetarijanski in tudi prva jed menija je bila vaja v tem slogu: cvetača v več pojavnih oblikah, karamelizirana, nasekljana v “rižoto”, kot krema in surova s tartufi. Na sosednjem krožniku je pomagala zelo vroča, slastno ocvrta miška s tartufi.
Okusi v prvi fazi so bili simpatično povezani, mesa ni bilo pogrešati. Sledili so le rahlo opečeni rdeči gamberi s sladkim korenom, pečenim porom in dišečim koromačem. Nato smo trik s sestavino v različnih oblikah ponovili še z odojkom: raviol je bil polnjen z mesom, na njem je počivala hrustljava kožica, oblit pa je bil z omako iz francoske solate.
In ja, tudi četrta jed je bila v variacijah: kvarnerski škamp na koruzni marmeladi, s koruzno kremo in koruznim kruhom. Z živorumeno barvo izjemno privlačna jed, ki pa je bila žal izrazito preslana.
Jedi so majhne, pa vseeno ne povsem nenasitne. Kot je zdaj iz zapisa že jasno, se šef kuhinje pri večini jedi igra z variacijami glavne sestavine, ki pa so vse okusne, bežanje v polje improvizacije ali celo neužitnosti v Cap Aureu ne pride v poštev. Niti pri prvi glavni jedi, na slanem maslu poširanem gofu z lešnikovo kremo.
Izjemno pripravljena riba, ki jo kot luske pokrivajo listki kislice, je med najboljšimi krožniki degustacije, celo boljša kot glavna mesna jed. To je bila ob našem obisku pečena jagenjčkova potrebušina s popečeno solato, na dodatnem krožniku pa še jagenjčkova jetra s pečeno papriko in jagnječjo majonezo.
Glavnim jedem smo priključili še Claijevo zvrst merlota in refoška Ottocento 2017 (devet evrov na kozarec), nato pa spričo pričakovanih sladic zaprosili za najslajše vino v Istri. Sommelier je prepričan, da je to Benvenutijev momjanski muškat San Salvatore iz leta 2015.
Res sladko in zelo drago vino (pol decilitra stane 25 evrov) se je zlahka povezalo najprej s sladoledom rjavega sladkorja, čipsom koromača in pistacijo, sladico, katere okus je od daleč spominjal na slavni Krašev bronhi. Sledila je krema bele čokolade, limonovimi meringami, timurskim poprom in listki kislice, za slovo pa smo dobili še simpatičen izbor borovničevih žele bombonov, skutnih blazinic z gelom bergamotke in marelice ter čokoladnim “tacom” s kremo pistacije in solnim cvetom.
Povzetek
Eden najrazkošnejših hotelov na Hrvaškem ima ob kopici drugih lokalov tudi prestižno restavracijo, ki razvija avtorsko kuhinjo. Jedi so izvrstne, tudi očem prijazni krožniki domačih, redko eksotičnih sestavin ne želijo zbežati v polje improvizacije. Servis je na najvišji ravni. Za hrano pripravite vsaj 130 evrov.
Vinski karti v Cap Aureo manjka nekakšna rdeča nit. Ponujajo vse najboljše iz Istre in Hrvaške, kar nekaj je tudi slovenskih vin, veliko je šampanjcev, bordojcev in toskancev, cene vin pa so vsaj malo previsoke.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 5/5
Cap Aureo – Grand Park Hotel
Smareglijeva ulica 1a, 52210 Rovinj, Hrvaška
Telefon: +385 52 642 035