Ko je portoroški hotel Palace po prenovi spet zaživel, je pomenil veliko osvežitev. Od razkošnih sob do barov, slaščičarn in restavracij. V Portorožu še vedno ni boljše večerje, kot je v Sophii.
Za Igorja Bavčarja mnogi najdejo slabo besedo, poznavalci slovenske turistične scene pa mu v dobro štejejo, da je z Istrabenzom prenovil sesuti hotel Palace, ki ga od tistih časov upravlja hotelski gigant, nemško-švicarska multinacionalka Kempinski. Očitek: prenova hotela je stala okoli 100 milijonov evrov, Istrabenz pa ga je novim srbskim lastnikom prodal za 25 milijonov.
A Kempinski Palace je eden redkih hotelov pri nas, ki se vede kot pravi hotel s petimi zvezdicami. Koliko hotelov pri nas poznate, ki zajtrk strežejo do poldneva? Koliko hotelov poznate, ki imajo v sobi v hladilniku ves čas šampanjec? Koliko hotelskih barov pri nas poznate, ki imajo ves čas na voljo dva ali celo tri vrste šampanjca na kozarec? In še, koliko hotelov poznate, ki strežejo samo najboljše vrste konjaka, ruma ali viskija? V konkurenčnih hotelih na Obali, v zdraviliščih ali na Bledu navadno nimajo niti povprečne vinske karte. In še zdaleč ne tako dobre restavracije.
Za aperitiv smo v baru srknili požirek Taittingerjevih mehurčkov, ki jih zadnje čase cenijo na več kot 20 evrov za kozarec. Uvodu, ki je obetal, je sledilo soočenje z zanimivo vinsko karto, na kateri je najti marsikaj, a so cene, predvsem slovenskih vin, izredno visoke.
Nato smo se preselili v veliko temno jedilnico, v eno najlepših dvoran v Sloveniji, ki jo definirajo štirje mogočni stebri, orjaška slika nad velikim kaminom in serija portretov italijanske igralke Sophie Loren, ki je menda nekoč rada zahajala v hotel. Mize so velike in daleč vsaksebi, udobni stoli so na koleščkih, da z njimi ne drgnete glasno po tleh.
In če se zdi vinska karta precenjena, sta oba menija, tako ribji kot mesni, razmeroma poceni. Ribji scenosled s petimi jedmi (ter pozdravčki ob začetku in sladkarijami na koncu) stane 65 evrov, kar je veliko ceneje kot v podobnih, največkrat manj urejenih restavracijah po Sloveniji in bližnji Italiji.
Kuhar je iz kuhinje poslal pozdrav v obliki raviola z vasabijem, jagodno kremo in “zrakom” limete. Miniaturna jed natančno preračunanega okusa je izginila, še preden je prišla, nato so na mizo hitro postavili simpatične kepice masla treh barv, s tartufi, baziliko in kajenskimi kozicami. Na mizi sta gostovala še Dujčevo oljčno olje in Lisjakova posebna edicija Poison, z vsem tem pa sodeluje ducat različnih belih, črnih, olivnih in listnatih krušnih peciv.
Ob izvrstni malvaziji Santomas 2017, ki je bila po eni strani praktično najcenejše vino na karti (nekaj manj kot 40 evrov), po drugi strani pa je v nasprotju z mnogimi malvazijami iz Istre konkretno vino z značajem, smo pozdravili prvo predjed, tatarec flambiranih kozic na čipsu koruze z omakama jagod in pora ter svežimi jagodami.
Kuhinja v Kempinskem ni tradicionalno istrska, nasprotno, zdi se celo mednarodna, razkošnejša in morda smo tudi zaradi tega raje naročili ribji meni, ki je kot drugo jed ponujal kremno juho iz vongol s peteršiljevim oljem. Skoraj sladka tekočina, ki je kar klicala po tem, da smo s kruhom pomazali krožnik.
Privid Istre ponujajo njoki s škampi in tartufi, pravzaprav z razmeroma težko kremo iz sira in nastrganimi črnimi tartufi. Belih konec oktobra še niso imeli, je pa natakar potožil, da bodo cene letos neverjetne, ker so vse istrske tartufe pokupili Italijani. Cena drobnih je že 800 evrov za kilogram, veliki bodo nekajkrat dražji.
Očitno je lažje z morskimi prebivalci, romba so tisti večer večkrat ponudili, bil pa je tudi glavna jed ribjega menija – v obliki fileja. Razmeroma veliko porcijo ribe so opremili s kremo bučk, popečeno, hrustljavo in za naše omizje edino znosno rukolo ter limeto z malo kisline.
Sophia je (za čuda) ena redkih restavracij pri nas, ki ob sladicah še ponuja sladka vina na kozarec. Imamo nekaj od Prusa, lahko pa dobite koprski (sicer polsladki) muškat, je omenil natakar in se v istem trenutku spomnil, da ima zadaj nekaj bolj zanimivega: ob sladici smo dobili pol kozarca kraškega pikolita Villa Fabiani. Na moč sladka žlahtna kapljica je stekla po grlu kot olje in kar malo zasenčila raviol iz riževe moke s pistacijevo kremo, belo čokolado, juzujem in bergamotko.
Z raviolom pa se še ni končalo. Kot se spodobi, so pojedino sklenili s sladkimi pralineji, nekaj je domačih iz kuhinje, nekaj iz Luciferjevih zalog. Ob vseh (tudi pregrešno dragih) tujih in domačih žganicah smo čokoladne bombone podprli s tradicionalno močno Jakončičevo rebulino grappo.
Povzetek
Razkošna restavracija v najboljšem slovenskem hotelu je ustvarjena za tuje goste, a cene niso (več) nedosegljive. Ribji meni stane 65 evrov, mesni, ki je eno jed daljši, pa 85 evrov. Dražje je, če naročate posamezne jedi – za boljši biftek je treba odšteti 50 evrov. Kuhinja ni pravoverno istrska, lokalne sestavine po pravilu ponudijo v povezavi z razkošno mednarodno kuhinjo.
Vinska karta je široka in čeprav manjka nekaj istrskih favoritov, je mogoče dobiti večino najboljših primorskih vin. Cene so zelo visoke, Simčičeve Opoke stanejo okoli 130 evrov. Po drugi strani imajo mnoga najboljša vina na svetu. Najdražji šampanjci stanejo 5000 evrov, najdražja vina iz Bordeauxa manj kot 4000 evrov, steklenice boljših toskanskih vin ne presežejo 2000 evrov.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 5/5
Ambient: 5/5
Restavracija Sophia – Kempinski Palace Portorož
Obala 45, 6320 Portorož
Telefon: 05 692 70 00