Izola postaja eno najzanimivejših slovenskih kulinaričnih in vinskih mest. V vrsti tamkajšnjih gostiln je na visokem mestu tudi gostilna Sonja, ki že leta velja za lokalno kulinarično institucijo.
Treba je omeniti, da smo zadnja leta na Obali med morskimi restavracijami veliko časa namenili iskanju prenovljene avtorske kuhinje in malce zapostavili klasične zimzelene gostilne, med katere gre šteti tudi ali predvsem Sonjo v Izoli. Razlogov je več. Tudi ta, da smo pod vplivom avtorskih trendov iskali nekaj posebnega, pa tudi ta, da smo bili ob zadnjih obiskih standardnih morskih gostiln marsikje razočarani tako nad sestavinami kot kuhinjo in vinsko ponudbo.
Kakor koli, ob našem zadnjem obisku smo bili pri Sonji prijetno presenečeni. V rahlo prenovljeni in zelo urejeni gostilni je ponudba hrane izjemna, vinska ponudba pa ne preveč obsežna, a pametno izbrana. Kar se v Izoli, ki je v zadnjih letih postala mesto vina in kulinarike vobče, tudi spodobi.
Morda bi ob ponudbi žganic, ki imajo poreklo celo v daljni Aziji in seveda na britanskem otoku, morali reči, da smo pogrešali kak kozarec šampanjca, ki ga nadomestijo tako z našimi kot z italijanskimi penečimi vini. Tudi s simpatično, a še nedodelano Grbčevo penino (tri evre na kozarec), ki ji na karti družbo delajo predvsem mnoge istrske in briške penine pa tudi franciacorta Ca’del Bosco.
Po penečem smo se med večerjo naslonili na malvazijo, je pa zanimivo, da kljub širokemu izboru istrskih poudarjajo tudi briške malvazije, med njimi sijajno Iaquinovo, ki stane znosnih 27 evrov.
Briška kapljica se je po pričakovanjih izjemno povezala z bogatim izborom hladnih ribjih znancev: okusna hobotnica v solati, pa prav tako sipa, ki ji v solati dodajo stebelno zeleno in olive. Osvežilno. Podobno kot sardele na šavor in kozice na šavor, ki jih opremijo s pinjolami in rozinami.
Na voljo je še prvovrstni bakalar, ki gre na mehak kruh z olivami, in še bivolja mocarela z inčuni, sušenim paradižnikom in baziliko. Vrtiljak simpatičnih predjedi, ki se povezujejo predvsem z oljčnim oljem, niso pretežke, pa tudi cena tega bogatega nabora ne preseže 13 evrov za osebo.
Za tiste, ki jih morje niti v Istri ne prepriča, je na voljo tudi nekaj celinskih jedi, a so konec koncev tudi siri z olivami in goveji tatarski s tartufi del lokalne zgodbe. Mimogrede, morda bi v ponudbi pričakovali tudi kakšno mineštro, bobiče ali joto, a zdi se, da sam koncept hranjenja narekuje lahke juhe, recimo bistro ribjo ali govejo juho, ki omogočajo, da pokusite več ribjih specialitet.
Dobesedno navdušeni boste denimo, če boste pokusili rahlo pikanten golaž s sipicami (12 evrov). Jed, ki je ni dobiti povsod, je že kar nasitna, še posebno ker sodeluje s popečeno polento z olivami. Med toplimi predjedmi so na svojem mestu tudi domači pljukanci s sipinim črnilom, testenine, ki jim primešajo izvrsten ragu iz jadranske hobotnice (14 evrov).
Stalni gostje gostilne Sonja se sicer tja redno zatekajo na široke rezance s škampi, ki smo si jih v preteklosti že velikokrat privoščili, zato je bil tokrat naš načrt drugačen. Jedilnik je omenjal jadranske lignje z žara, orjaško porcijo za 16 evrov.
Pa nas to ni oviralo, da se ne bi lotili še kakšne ribe. Tiste v dnevnem ulovu so bile prevelike, da bi jih zmogli, zato smo se odločili za porcijskega brancina z žara (15 evrov), zunaj hrustljavo zapečenega, znotraj sočnega, prav takšnega, kot smo si želeli, in 400 gramov je, kljub temu da nismo bili več zelo lačni, hitro zapustilo krožnik.
Kaj pa sladice? Na prvi pogled nič posebnega, običajne stvari, a tako sladka jabolčna krostata kot limonina torta sta bili vredni greha. O domačih žganjih, ki jih imajo ob veliki seriji tujih žganic, pa tako ali tako ne gre razglabljati. Boste rutico za presekati? Bomo, če dobimo prevoz do hotela. In so uredili.
Povzetek
Že nekaj let ena prvih gostiln z morskimi prebivalci na naši obali je v zadnjem času napredovala na vseh področjih. Jasno, še vedno imajo znan nabor rib, školjk in rakov, ki jih pripravljajo na mnogo načinov, a se zdi, da so tako sestavine kot delo kuharskih mojstrov na najvišji ravni. Za hrano imejte 30 do 40 evrov na osebo.
Vinska karta ni obširna, čeprav ima na voljo skoraj vse najboljše istrske vinarje, radi pa pogledajo tudi v Brda. Cene so res ugodne, primer: Movia veliko rdeče iz leta 2011 stane 50 evrov, Černetova malvazija je 15 evrov, domača vina na kozarec pa so po evro.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Gostilna Sonja
Morova ulica 4, 6310 Izola
Telefon: 05 640 35 00