V Mariboru in okolici se je razvilo nekaj dobrih gostiln. Nekatere smo že obiskali, nekaj jih še bomo, že zdaj pa lahko rečemo, da nas je prijetno presenetil Fudo.
Nekaj malega smo hoteli pojesti na vogalu mariborskega Glavnega trga, prenovljenega prostora s svojevrstno fontano, ki doživlja manjšo renesanso, odkar so ga zaprli za motoriziran promet. Zlasti če zraven prištejemo prav tako živahno Poštno ulico, ki je okoli šestih popoldne, ko smo začeli s prvimi požirki vina, dobesedno vrvela od bolj žejne kot lačne publike. Tudi Fudo, ki smo se ga namenili obiskati, se je počasi, a zanesljivo polnil.
V Fudu čez dan strežejo enostavnejše, zvečer, po 18. uri, pa malce bolj konkretne in bolj domiselne jedi. V Ljubljani bi se spričo modernih trendov gotovo imenovali bistro, v Mariboru pa si glave s tovrstnimi oznakami ne belijo. Še najbolj se približajo novim ljubljanskim trendom, ko si predstavljajo, da si bodo gostje jedi s krožnikov na sredini mize delili, a se na koncu izkaže, da je večerja lahko tudi bolj klasična.
In če jih še enkrat primerjamo z mladimi ljubljanskimi bistroji, lahko rečemo, da so porcije pri Fudu nekaj večje, otipljivo cenejše, hkrati pa so bile jedi bolj po našem okusu, z manj nepotrebnih intervencij in komplikacij.
Začeli smo s piščančjo pašteto z marsalo, višnjami, lešniki in nepotrebno rukolo (osem evrov). Namaz, ki se skoraj lahko primerja s tistim iz ljubljanskega Cuba. V istem času smo dobili še avokadov tartar s sušenimi paradižniki in lososom, koprcem in okisano čebulo (12 evrov), obe jedi je spremljal popečen kruh s česnom. Porcije, kot rečeno, niso majhne, a kljub temu bi teh izvrstnih začetnih jedi lahko pojedli še kak grižljaj več.
Hrano je podpiral Valdhuberjev sauvignon Jamertal, bogato vino, ki zori v akacijevih sodih. Nekaj kasneje, ko so bile na mizi bolj glavne jedi, smo dobili še zanimiva zrela modra pinota iz Frešerjeve kleti v Ritoznoju in Protnerjeve v Vodolah. Nismo se uspeli povsem zediniti, kateri je bolj ugajal, oba sta bila blizu našemu okusu.
Po uvodni predstavi se je miza še bolj obložila: sladki krompir s parmezanom, svežimi črnimi tartufi in omako s tartufato je ena enostavnejših in verjetno ena bolj nasitnih jedi v hiši. Osvežilni tataki tune so opremili z ananasom, korenjem in omako yuzu. A zvezda druge serije je bil vseeno hladni rostbif z majonezo miso. Vsaj tako je dober kot njegov konkurent pri Ani Roš v Ljubljani, a ga je nekaj več, pa 15 evrov je cenejši.
V vsakem primeru je tak tris konkretnih predjedi dovolj pisan, da goste prepriča že vizualno. O okusih je težko razpravljati, a ob našem obisku, razen glede nekaterih sestavin (tartufata, rukola), nismo imeli nobenih pripomb. Nasprotno, v Mariboru že od časov starega Rožmarina nismo tako dobro jedli.
Ekipa ob fontani na mariborskem Glavnem trgu ni popuščala niti v zadnjem delu večerje, ko smo si razdelili še velik suhozorjen steak angusa (30 evrov), edino dražjo jed večera, ki ji dodajo pečeno papriko in zelo začinjen, skoraj pikanten pečen krompir. Na mizi so bili še črni ravioli, polnjeni s kremo cvetače in oreščkov ter obogateni s popečeno cvetačo in špinačno omako. Deset evrov za testenine, ki se lahko merijo z vsemi brezmesnimi konkurentkami po Sloveniji.
Kaj pa sladice? Imeli so nekaj različnih možnosti, za tople čase skoraj preveč težak čokoladni sufle smo recimo odklonili. Zato pa smo uživali v dveh sladicah, ki jih strežejo v visokih kozarcih. Millefoglie pospremijo z jagodami in meringami, belo in temno čokolado, drobljencem ter karamelo. Poletni marelični omaki je na drugi strani v pomoč maskarpone, pa nekaj mering in drobljenec.
Čeprav se sliši komplicirano, so sladice okusne in ne presladke, z družbo Puklavčeve sladke zvrsti traminca in rumenega muškata pa še malce pridobijo. In ker nihče od nas ni vozil daleč, smo se spoznali še z močno Gaubejevo grappo in viljamovko Tekmec.
Povzetek
Moderna kuhinja v mariborski pešconi. Ni dvoma, gre za avtorsko kuho mnogih idej in različnih slogov. Toda pri jedeh, ki smo jih poskusili, je na prvem mestu počutje gosta, ne počutje in osebne težave kuharjev. Pri Fudu so najboljši, ko kuhajo prenovljeno lokalno kuhinjo.
Vinska karta ni slaba, a se vidi, da se še malo iščejo, da jo malce prenavljajo. Upajmo, da bodo obdržali štajerske favorite, ki smo jih pili ob obisku (seveda imajo tudi nekaj šampanjcev in primorska vina), da ne bodo zašli na pot vin z veliko pompa in malo užitka.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Fudo
Poštna ulica 1, 2000 Maribor
Telefon: 0591 43576