Portorož je kljub mnogim intervencijam turističnih delavcev in funkcionarjev ter kljub interesu hotelskih skupin velik del leta prazen. Ob našem obisku konec novembra je naše elitno turistično središče spominjalo na mesto duhov.
Kdo je kriv za dolgoletne jesenske premore, ni povsem jasno, je pa v Portorožu le malo lokalov, kjer je mogoče pojesti solidno ribo iz pečice ali z žara. Večja verjetnost je in veliko lažje boste dobili sumljivo ocvrte lignje ali predrag kozarec povprečne malvazije. Dobro, tu je še kakšna skoraj prestižna restavracija, ki so jo ovenčali s priznanji zaradi izjemnega kuhanja juhe iz kamna, potem pa se zgodba o gostinski ponudbi Portoroža skoraj povsem ustavi.
No, vseeno se zdi, da je opisu solidne ribje restavracije v Portorožu najbližje Rizibizi, lokal z imenom, ki sicer ne spominja na morje in ga v naših zapisih nismo omenjali, odkar se je z bližnjih gričkov preselil k morju. Nekateri so prepričani, da jim gre zdaj na plaži bolje, da bolje kuhajo kot prej, ob našem obisku pa se je opazilo predvsem, da je lokal zelo prazen. Prazen, kot je bil tisti novembrski petek prazen ves Portorož.
Naj takoj omenimo še rahlo utrujeno notranjost, ki bi jo veljalo v času, ko je manj gostov, malce posodobiti, in izpostavimo prijazno, spretno in natančno natakarico, eno najboljših, kar smo jih v zadnjem času srečali na naših potovanjih. Še to, tudi v Rizibiziju, tako kot letos praktično nikjer po Sloveniji, niso imeli belih tartufov. Menda so to sezono tako dragi, da jih lahko prodajajo zgolj v tujino.
Začeli smo s pozdravom iz kuhinje v dveh sijajnih grižljajih. Prvi je bil čips iz modre koruze s kremo inčunov, drugi v kozarčku s hrustljavo polento, peno rdečega vina in čebule ter marinirano sardelo. Nekakšen avtorski pogled na znamenite sardele v šavorju. Prijazen uvod, ki ga spremlja hišno olje družine Bevčič, smo podprli s kozarcem vse boljše Sanaborjeve rožnate penine, ki smo ji dali prednost pred mehurčki iz Gueriline kleti. Če je ekipa dovolj velika, je v ponudbi kar lepo število steklenic šampanjca (kakih 15 jih je na voljo, najcenejši je 60 evrov), pa tudi na splošno je na urejeni vinski karti najti marsikatero zanimivo vino.
O vinih bomo kakšno rekli še pozneje, pri hrani pa gre omeniti, da v Rizibiziju izpostavljajo degustacije različnih dolžin in cen od 55 do 90 evrov. Naša ideja je bila malce drugačna, želeli smo pokusiti jedi, ki jih posamezne degustacije niso zajemale, in pri hladnih jedeh se nismo ušteli.
Tunin tatarski s sezamovim oljem, algami vakame, mariniranim vasabijem in grozdno omako je bil okusen in osvežilen (13 evrov). Na drugi strani je bil jastog v solati, sezoni primerno povezan s kakijem, zraven je bilo nekaj listnate solate s popečenim pršutom, čez polijejo Lisjakovo oljčno olje s pomarančo (18 evrov). Izvrsten hladen začetek, malce predrag, kot se je zdela malce predraga sicer bogata Sterasova malvazija Bolonja (45 evrov).
Če sta bili hladni uvodni jedi okusni in zanimivi, je bila bučna juha s pomarančo, ocvrtim žajbljem in bučnim oljem ter kapljico balzamičnega kisa za osem evrov skoraj preveč generična. Bolj je ugajala gosta jastogova juha za 12 evrov. Eden od menijev je napovedoval tudi tartufovo juho, a se zdi, da je tisti večer niso kuhali.
Ker pa smo si želeli gomoljik, smo napadli nepretresljive fuže s tartufi za 20 evrov. Govorimo o testeninah s črnimi tartufi, kot omenjeno, belih letos pri nas, vsaj v gostilnah, še nismo dobili. Mnogo bolj kot fuži so se izkazale (veliko cenejše) “sveče”, posebne testenine z omako bučk in hobotnice, podložene s pečenim zeljem.
Ali lahko dobimo zraven glavnih jedi kozarec rdečega vina, smo povprašali. Natakarica se je projekta lotila sistematično. K mesu gre cabernet sauvignon cru iz Klenartove kleti, k ribi, če res hočete rdeče, pa briški modri pinot s Prinčičevih gričev. Solidni vini, brez dvoma.
Skoraj malce prežilav biftek (30 evrov) so opremili s črnimi tartufi, tartufovo omako in nasitnim krompirjevim pirejem. Na drugi strani, ob modrem pinotu, so postregli file orade, ocvrt v drobtinah panko, z nepozabno krompirjevo solato, domačo majonezo in šalotko.
Kot pri vseh jedeh se je natakarica izkazala tudi pri sladicah, z dovršenimi idejami za vina, ki gredo k jedem. Sterasov cipro in rumeni muškat sta se srečala s kostanjevimi štruklji in kakijevo sladico, medtem ko smo si mandljevo zmrzlino in čokoladni sufle prihranili za poletje, ko ima restavracija na portoroški plaži gotovo boljše pogoje za delo in jelo.
Mimogrede, ker smo prebivali v bližnjem hotelu, smo se pozabavali tudi z žganimi radostmi – imajo domačo grappo in sosedovo viljamovko, v orjaških steklenicah na točilnem pultu pa tudi kaj čezmejnega, denimo grappo in amaro Nonino.
Povzetek
Skoraj povsem tipična slovenska ribja restavracija, ki ob klasičnih receptih ponuja nekaj malega avtorskih posegov. Sestavine so, razen v redkih primerih, lokalne, ribe so jadranske, največkrat iz Fondine farme orad in brancinov. Za hrano pripravite vsaj 55 evrov.
Ponudba vin (pa tudi tujih žganj) je zelo spodobna. Na svojem mestu so mnoga istrska in večino najboljših slovenskih vin. Število penin je neverjetno, kakšnih 15 ali 20 je tudi šampanjcev. Najti je tudi nekaj velikih tujih imen, cene v vinski karti pa so razmeroma ugodne.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 3/5
Restavracija Rizibizi
Obala 20, 6320 Portorož
Telefon: 040 240 554