Glasovi, ki so prišepetovali o vse boljši kulinarični ponudbi na koroškem koncu Slovenije, so bili vse glasnejši in tako smo se po vijugastih cestah, ki bodo nekoč, ko bo imela naša država več denarja in energije, postale tretja os, pripeljali v Slovenj Gradec.
Skoraj v samem središču Slovenj Gradca, ki ob sobotah ni le zaspano, ampak kar mrtvo mesto, stoji simpatičen, moderen in natančno urejen hotel, ki skupaj z restavracijo in zelo hvaljeno picerijo tvori Hišo Ančka.
Ta gostinska destinacija, ki razmeroma uspešno krmari med množično in butično ponudbo, je ob sobotah popoldne ena redkih, ki poskuša zbuditi mestece iz očitne kome. Pa ne samo zato, ker gre za ena od zgolj dvoje odprtih vrat v mestu, ampak tudi zato, ker ob večerjah, kosilih in picah ponujajo tudi več kot soliden zbir pijač, pa naj gre za izbor vin na kozarec, koktajle ali vrhunska piva.
Gremo kar k hrani in pijači. Na topel, skoraj pomladanski večer smo si restavracijo delili z veselo družbo izbranih gostov, ki so slavili okrogel jubilej. Ob poplavi rojstnodnevnih pesmi je kraljevala Kol’kor kapljic, tol’ko let, na voljo so bili vsi standardi Avsenikov, tudi Golica, Miheliči so bili na svojem mestu, za mlade in modernim tonom naklonjene so igrali altistične poskočnice Tanje Žagar. V prvi jedilnici se je jedlo, pilo in plesalo, v drugih dveh se je zgolj jedlo in pilo, Hiša Ančka je bila, skratka, nabito polna.
Sedli smo v zadnjo jedilnico, kjer imajo na pultih na desetine velikih kozarcev s fermentirano zelenjavo, ob žaru za prestižne kose mesa pa, presenetljivo, tudi navaden star šporget na drva, ki še vedno opravlja svojo kuharsko funkcijo. Začeli smo s šampanjcem Trudon Emblematis, na kozarec ga točijo za zmernih osem evrov, kar je vsaj tako veliko presenečenje kot omenjeni štedilnik.
V našem primeru se je sveža, a ne presuha šampanjska kapljica povezala z manjšim tatarskim biftkom (12 evrov) in veliko burrato za devet evrov. Burrato položijo na treviški radič in jo zabelijo z marinirano masleno bučo, tatarski pa dobi pomoč v obliki pene slanine in grisinov. Ker je Hiša Ančka tudi picerija, so krušna peciva zanimiva, zraven je ves čas tudi nežno istrsko olje Sveti Kancijan.
Malce več improvizacije smo si privoščili pri toplih predjedeh, ko smo se lotili solate. Deset evrov se morda sliši veliko za solato, a je radič s toplim krompirjem, velikimi ocvirki in poširanim jajcem že skoraj samostojen obrok. Še obilnejša je porcija Ančkine verzije karbonare: domače testenine z guancialejem, ki bi ga morali bolje popeči, jajcem in pekorinom ter odločno premalo soli. Ne povsem avtentična verzija te jedi lahko nasiti dve, morda celo tri osebe in stane znosnih 12 evrov.
Mimogrede, ko se človek loti toplih predjedi, ima na voljo pester izbor vin na kozarec, med njimi kakšnih deset ali 15 možnosti belih vin, v našem primeru smo se podprli s chardonnayjem Meum (šest evrov). Konkretna, žlahtna kapljica, ki presega klasične okvire štajerske vinorodne pokrajine.
Omenjamo, da so porcije v Hiši Ančka praviloma velike (razen pri tatarskem biftku) in nič drugače ni bilo pri glavnih jedeh, ki jih je spremljal ne predrag modri pinot 2017 iz Verusovih vinskih kleti, ki za štiri evre na kozarec ponudi krepkih 14,5 odstotka alkohola. Hrustljavo ocvrt kotlet suho zorjenega krškopoljca za 19 evrov se je družil s korenjevim pirejem in obilnim odmerkom krompirjeve solate, v katero so bile, zanimivo, zamešane tudi olive. Popoln užitek, brez dvoma, še posebej, če dobite ne preveč masten kos prašička.
Še bolj nam je teknil suho zorjen goveji hrbet. Morda bi prijal malce bolj pogumno pečen krompir, lepo pa se je ujela solata s cezarjevim prelivom. Radodarno odrezan kos mesa, ki ima tretjino kilograma in stane več kot 30 evrov, je seveda prva zvezda večera, a se je del našega omizja celo bolj razveselil sladke koroške klasike kvočevih nudlnov (osem evrov), polnjenih z nadevom suhih hrušk, ki jih pri Ančki zalijejo z gosto vaniljevo omako.
Ne gre pa zanemariti niti riževega narastka (pet evrov), jed mnogih mladosti je v Slovenj Gradcu v nekoliko manjši porciji kot nekoč v šoli v naravi, a je objeta z jabolki in sladoledom po tako obilni večerji pravzaprav ravno tisto, kar človek še potrebuje. K izjemnima sladicama so natočili še sladek pikolit iz največje briške kleti (sedem evrov).
Jasno, za zaključek, če kje, se na Koroškem priporoča žganje. Od domačih imajo recimo Matavževo viljamovko in borovničke, iz bivše države ponudijo kutino, imajo pa tudi zanimivo hmeljevo žganje, ki ga pridelujejo največji hmeljarji naših krajev iz sosednjega naselja.
Povzetek
Gostinski lokal, ki ob hotelu in piceriji ponuja tudi resno, moderno kuhinjo mnogih zahodnih vplivov, povezano z dediščino lokalnih jedi. Porcije so velike, jedi razmeroma poceni, prestižne mesnine so nekaj dražje, a če nočete pice v neapeljskem slogu, svetujemo degustacijo – tri jedi so po 31 evrov.
Vinska karta sodi k boljšim v Sloveniji, le da je kak evro cenejša. V glavni vlogi so štajerska in primorska vina, nekaj je penečih biserov, pa tudi kak šampanjec in kakšno tuje vino se najdeta.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Hiša Ančka
Celjska cesta 5, 2380 Slovenj Gradec
Telefon: 0590 34829