V zadnjih letih je Ruj postal najbolj zanesljiva kraška gostilna, ki ponuja sledljivo domačo hrano; še več, diktira trende oziroma usmerja okoliške lokale.
Peter Patajac, ki je pred leti s previdnimi koraki začel svojo kuharsko pot v Dolu pri Vogljah, je do zdaj postal že pravi veteran kraške kulinarične scene. Če jo seveda skrčimo na slovensko stran te planote.
V zadnjem času smo bili sicer pri nekaterih obiskih kraških gostiln na naši strani meje razočarani, pri Ruju pa smo vedeli, da ne bo tako. A naj takoj na začetku povemo, da utrujena hiška, skupaj z izveskom in notranjostjo vegastih miz, stolov in točilnega pulta, potrebuje prenovo. Tudi časi, ko so gostje še pogledali skozi prste, če gostilna nima jedilnega lista in vinske karte, so davno mimo. Tudi če se ponudba pogosto spreminja, je ni težko napisati ali natisniti na list papirja.
V soboto popoldne je lokal pokal po šivih, kar se je videlo že na majhnem parkirišču, kjer so prevladovale ljubljanske in italijanske tablice. Terasa pred lokalom je bila na žalost zaradi vremena in nizkih temperatur zaprta, a so nam našli sijajno mizo, eno boljših v hiši, postavljeno neposredno pod šankom, kot to naredijo v ljubljanski Čompi, ki je konec koncev tudi malo kraška.
Peneče vino? Nekaj možnosti je in vse so na voljo na kozarec: od Silverija do Bretza in Kralja. Kar hišno bomo. Gre za Isteničeve rožnate mehurčke, ki jih po navodilih Ruja pridelajo bolj suhe. Sijajen uvod v degustacijo šestih jedi, ki brez vina stane za te čase znosnih 53 evrov. Ob vodi (cana ali radenska) so na mizi domači grisini in dve vrsti kruha (beli in ajdov z orehi), olje je Rodičin Sveti Kancijan, pozdrav iz kuhinje pa sodobna priredba tradicionalne kraške oziroma tržaške ocvrte polpete, tokrat iz korenja in krompirja ter podložena z začinjenim jogurtom.
Nato je šef narezal svinjsko vratovino, dišečo in dolgo zorjeno, kakršno je na Krasu menda vse težje dobiti. Zraven je šel suhi pikolit iz Ville Fabiani, ki nam je pomagal tudi pri naslednjih dveh res sijajnih krožnikih: ocvrti telečji vampi s pomako iz sira in mete ter sveži, na tanke lističe narezani karžlji z oljčnim oljem in svežim sirom ter češnjevimi paradižniki z vaniljo.
Karžlji so bili v kozarcu, tripe pa v ponvi, oboje bi lahko kar jedli in jedli. A se je degustacija že nadaljevala, prispela je kremna juha iz krompirja in pora, ki so ji dodali kislo zelje in karamelizirano rž, za aromo pa še svežo baziliko.
Patajac, podobno kot še nekateri kuharji na vipavski strani, v jedeh rad poudarja zelišča, začimbe in dišave, to soboto pa je imel še posebej srečno roko. Vonji so bili včasih nepričakovani, a sladki kot v kakšni provansalski parfumeriji. Hkrati je hitel odpirati vina, ki naj poživijo vsak grižljaj, a se zdi, da pri Tavčarjevi vitovski 2016 iz bližnjih Krepelj nismo imeli sreče – nikakor ji ni uspelo pokriti duhovitega recepta “rižote” iz prosa z bučo, porom, pestom lešnikov in orehov ter kakavom v prahu.
Veliko bližje idealnemu vinu je bila Fonova vitovska 2018, ki so jo prihranili za svojo variacijo testenin “cacio e pepe”. V Ruju so v špagete ob popru vmešali kombinacijo sirov s Krasa in Sinjega vrha, nato pa dodali popražene odrezke tune ter sušeni rumenjak račjega jajca. “Kraška botarga,” je sijal glavni kuhar, ko je odnašal povsem prazne krožnike in odpiral zanimiv, pravzaprav več kot soliden cabernet sauvignon 2016 iz bližnje oziroma kar sosednje Čotove kleti.
Konkretno vino je v finalu pokrilo mesnine, na eni strani počasi pečen goveji rep, na drugi prav tako zmehčano kozličkovo potrebušino. Kljub ne ravno razkošnim delom mesa je mojster s pripravo in prilogami znal ustvariti privid velike kuhinje, prvo meso je spremljala omaka iz ribeza, drugo omaka iz suhih sliv, oba pa sta za priloge dobila pečeno bučo, por, rdečo peso in gobe.
V večini primerov so pametno izbirali tudi vinsko spremljavo. Kar se je še najbolj videlo na koncu, ko so namesto nekakšnih posladkih vin, ki jih v slovenskih gostilnah radi ponujajo ob sladicah, prinesli Renčelove Solzice 2006 in Štokljevo rebulo 2015. Veteran je bil standardno dober, Štokelj pa, upajmo, da kdo ne bo užaljen, s svojo kapljico kandidira za najboljše sladko vino na Primorskem.
Za uvod v sladico smo polizali mlečni sladoled z žajbljem, nato pa sta se kraško in vipavsko sladko vino spoprijeli s pito z malinami in limonovo kremo ter predvsem z izjemno baklavo. Mimogrede, za tiste, ki ne vozite, imajo pripravljenih kup lokalnih žganic, tudi nekaj mednarodnih evergrinov, za tiste, ki še ne veste, pa tudi lastno kraft pivo s prikladnim imenom Ruj.
Povzetek
Pri Ruju poskušajo biti sledljivi in lokalni, kar jim tudi uspeva. Za naš okus najboljša slovenska kraška destinacija, ki se na različne načine bori s situacijo na trgu. Sestavine niso najdražje, recepti ali izumi, če hočete, pa so, kot smo pri Petru Patajcu vajeni, brez napake. Meni šestih jedi stane 53 evrov.
Vinska ponudba je razmeroma široka, a bi odločanje o posameznih kapljicah olajšali, če bi jo imeli tudi zapisano. Zaznali smo Isteniča, Štoklja, Cigoja, Iaquina, Silverija, Kralja, Fabianija, Čotovo klet, Bretza, Kobala, Renčela, Fona … Predvsem kraške in vipavske vinarje, torej.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 3/5
Gostilnica Ruj
Dol pri Vogljah 16, 6221 Dutovlje
Telefon: 05 734 17 20
Oglejte si tudi: Najboljše gostilne v slovenski Istri in na Krasu